NI VSAKA MEDITACIJA, MEDITACIJA

˝Ni vsaka meditacija, meditacija.˝ (Buda)

Današnja družba neizprosno napada naš živčni sistem. Ujeti smo v vrtince zunanjega in notranjega hrupa, zaradi česar postajamo žrtve najrazličnejših manipulacij in s tem postajamo vse bolj odtujeni drug od drugega, najbolj pa odtujeni od samega sebe. Zasledujemo navidezno popolnost, posedujemo vse več stvari, katerih se hitro naveličamo, več je novih želja, še več je novih misli, a naša srca vse manjša in temnejša. Svoj najdragocenejši vir, pozornost, razdajamo in pršimo vse naokrog , postajamo odvisni od tekmovanja, potrditev in primerjav. Neprestano smo v stanju napetosti, ker smo zašli iz lastnega središča. Ne slišimo več Tišine. Niti ne vemo, kaj je Tišina. Neprestani boji in konflikti med tem, kar je, in tem, kar hočemo. Želimo postati nekdo, namesto, da bi se sprijaznili s tem, kar smo prav ta trenutek.

Starodavni mojstri in filozofi trdijo, da najpomembnejše znanje je spoznanje samega sebe. Spoznati samega sebe oziroma spoznati svojo resnično naravo še v času življenja. Da pa bi se lahko dokopali to takega znanja, je potrebno meditirati. 

Danes lahko najdemo številne, različne meditativne pristope, ki se skrivajo za besedo meditacija, a če jih malo preučimo, se izkaže, da gre za čisto neko drugo stvar. Večina ljudi meditira, da bi bili srečni, našli ljubečega partnerja, imeli življenje brez stresa, da bi ozdraveli. Pa je to zares meditacija?

Pa dajmo najprej raje razjasniti, kaj meditacija ni:

• koncentracija,
• kontemplacija,
• vizualizacija in
• sugeriranje, sugestije.

Vsi ti štirje pristopi ne ustvarjajo popolno umirjeno stanje zavesti, ampak zavest še bolj ožijo in jo zaposlijo.

Koncentracija je usmerjanje pozornosti na določen objekt ali aktivnost.
Kontemplacija je poglobljeno razmišljanje.
Vizualizacija je uporabljanje miselne vizualne slike.
Sugestija je način vplivanja na telesno ali duševno stanje z mislimi (pozitivno razmišljanje) in idejami.

Obstajajo različne šole meditacije in sistemi. Nek sistem uči, da opazujemo nek simbol, lik, portret. Drugi sistem uči metodo ponavljanja določene besede, ki naj bi zagotovila nenavadno, nadzavestno izkušnjo.

Če sem izvajal karkoli od naštetega in to imenoval meditacija, je šlo le za ime, ki se napačno uporablja. Pravilna meditacija je drugačna. Patanjali, zapisovalec Jogijskih suter, jo definira kot proces postopnega umirjanja, nato pa tudi prenehanje miselne dejavnosti, ob ohranjanju zavesti v njeni čisti obliki. Meditacija se ne počne, je samo prenehanje delovanja.  

FOTO: Slavko Vozelj

Sedi. Zapri oči. 

Postani pozoren na vsak premik svoje zavesti, kamorkoli gre.
Bodi zavesten vsake svoje misli in občutka in nikoli ne reči: "to je prav" in "to je narobe". Naj bo moj edini cilj čim manj misli.

Meditacijo je komaj mogoče opisati z besedami. Sama izkušnja je vedno izrazito osebno obarvana. Za jogijsko meditacijo ali antar mouna in budistično meditacijo, vipassana,  velja, da je najvišji cilj meditiranja doživetje končnega samospoznanja, torej trenutek, ko prerastemo vse meje svojega ega in se spojimo z univerzalnostjo. Med meditacijo občutek jaza postopoma razpade.

Namen večine meditativnih pristopov je torej danes nekaj imeti ali dobiti, kot načini priprave na življenje.  Budisti pravijo, da je taka meditacija enako posvetna kot pohajkovanje in zapravljanje v nakupovalnih centrih. Če se želimo sprostiti oziroma odklopiti, je v tem primeru skodelica kave bolj učinkovita.

Ko stvari postanejo nejasne, bojevnik pomisli na svojo smrt. (Castaneda)

Meditacija je soočanje. A mi bežimo od sebe, ker se bojimo soočanja s svojo bolečino in nepotrebnimi strahovi in skrbmi. Strah pred prihodnostjo, strah pred boleznijo, poškodbo, strah pred lakoto, predvsem pa zavestni ali pa nezavedni strah, strah pred smrtjo. Tesnoba in skrbi so vedno prisotni in pripravljeni, da nas odvrnejo od sedanjosti. Če pa želim tišino in mir, je potrebno najti zatočišče v sedanjem trenutku. Zatočišče pa najdem le s potrpežljivostjo, vztrajnostjo, nenavezanostjo na uspeh ali neuspeh. Budisti verjamejo, da izmed vseh meditacij, je najveličastnejša meditacija o smrti. Prepoznati smrt v vsakem trenutku, v vsakem odnosu, tudi v skoraj prazni skodelici kave, le tako se bomo naučili ceniti življenje, biti sami, brez vplivov zunanjih dražljajev. Le tako bo naš um postal vse bolj preprost in jasen, šele takrat se lahko dotaknemo Tišine.

Opazuj misel, ki ta trenutek potuje skozi tvoj um.

Ne jemlji je resno.

Če bi vedeli, kaj je prava Tišina, bi jo začeli opisovati, si jo razlagati, ocenjevati, analizirati.. Dojamemo jo lahko le takrat, ko bomo razumeli celotno delovanje svoje zavesti. Potem morda lahko pridem do skrivnosti, ki je neopisljiva. 

ZDRAVJE JOGIJA: PREHRANA

Hja, še en blog glede prehrane. A moj prvi blog glede tega. Skozi moj pogled. Če želiš brati dalje, ozavesti, popravi svojo držo telesa in se udobno namesti. Ne bom pisala receptov, ogromno jih je že zapisanih in ogromno jih zgleda še bo. Ne bom svetovala ali vsiljevala svojega jedilnika, ker je ta nastal na podlagi mojih izkušenj,  lastnega raziskovanja in opazovanja. Raje se bom usmerila na tri različne odnose, ki zame skupaj tvorijo pravilno prehranjevanje. Rešitev je v preprostosti. Sodobna hrana se zelo razlikuje od tiste, ki so jo jedli naši predniki. Največji težavi sodobne prehrane sta slaba kakovost živil in pretirana količina. To, da jem lokalno in sezonsko hrano, obroke uživam počasi, zmerno in pozorno, ter se ob tem zavedam, da je hrana zdravilo. Vsak dotik, stik s hrano, je obred.

1. JEM LOKALNO IN SEZONSKO 
Tukaj ni potrebe po filozofiranju kaj jesti. Kratko in jasno "pravilo". Zavedati se, da hrana, ki prihaja iz drugega okolja, podnebja, morda le ni primerna zame, saj imajo ljudje, ki tam živijo, drugačne zobe, drugačne bakterije v prebavnih organih kot jaz. Iz okolja, kjer sem rojen oz, kjer živim je lokalna in sezonska hrana najbolj primerna za moje telo. Čemu potreba jesti jagode sredi zime? In nujne potrebe po "oh in sploh" gojih jagodah, ko pa so v naših gozdovih tako slastne in prav nič manjvredne jagode..

2. JEM ZMERNO, POČASI IN POZORNO

Jogi, ki zmeraj vadi se

in res je uma gospodar,

dosegel bo najvišji mir, 

nirvano to, ki v meni je.

Za jogo ni, kdor je` preveč

ali premalo, Ardžuna. 

Pa tudi tisti ne, ki spi 

premalo ali pa preveč.

Kdor zmerno hrani se in spi,

zmerno počiva in bedi, 

kdor dela vse umerjeno, 

z jogo nesrečo uniči vso.

(Bhagavadgita, VI :15,16,17)

Veliko jogijskih besedil svetuje zmerno prehranjevanje, takšno, ki ne moti naše prakse. Prekomerno jedenje je v Hatha Yogi Pradapiki poleg lenobe, velika ovira na poti joge. To ne pomeni, da jogi ne bi smel uživati v dobrotah, mora pa narediti, kar misli in čuti, da je prav, ne pa tisto, kar mu rečejo drugi. Samodisciplina v jogi zahteva čistost, strogost, ki je najbolj nujna, umirjenost, proučevanje samega sebe in samoizročanje. Tudi slovenski pregovor pravi, da je zmernost najlepša čednost, torej, pravočasno stran od mize in na krožniku naj ne bo več kot pet različnih vrst hrane. Ne pretiravam v količinah, predvsem pri začimbah, sadju, vitaminih in mineralih (če se tukaj ustavim ob nenadni "kurkuma revoluciji": ali resnično moje telo potrebuje celo žlico kurkume, ker ima toliko dobrih lastnosti?). Praznični dnevi lahko hitro porušijo ritem, zato je v teh dneh potrebno zbrati moč in se prilagoditi, ne da bi me kaj vrglo s tira. A to lahko storim le tako, da postanem gospodar nad svojim telesom, svojim domom z enim stebrom in devetimi vrati.

Koliko časa je hrana v ustih?

Kako dobro prežvečim hrano?

V ustni votlini se hrana mehansko obdela s pomočjo zob in sline. Ko pogledam hrano in jo vonjam, ali samo če pomislim na neko hrano, se v ustni votlini pospeši izločanje sline. Slina je pomembna za žvečenje, okušanje in požiranje hrane, hkrati pa vsebuje prebavne encime. Obdelovanje hrane v ustni votlini naj bi trajalo tako dolgo, dokler ta ne steče tekoče po požiralniku. Zobje niso samo za estetski videz obraza in jasnega govora, njihova primarna dejavnost je sekanje,grrrrizenje, žžžvečenje, mletje. Tako bodo ostali prebavni organi učinkovito delovali. Če jem počasi, lahko dalj časa uživam v njenem okusu in tudi prej bom sit. Če jem prehitro, s tem "prehitim" mehanizme, ki mojim možganom sporočijo, da sem pravzaprav že sit.. Če jem počasi, se preprosto lažje zavedam kako in kaj jem. Hrana, ki jo jem, naj bo takšna, da se vidi, kaj za eno vrsto hrane jem, aha, to je cvetača, aha, to je korenček, to je rdeča pesa. Da jo zgrizem sam, jo žvečim, meljem, meljem, meljem s slino in nato hrano spijem.Da, prav ste prebrali, hrano je treba popiti, saj je to odličen način, s katerim hrano bolje razgradim in iz nje dobim več hranilnih snovi, obenem pa postanem bolj intimen z njo. Uporaba mikserjev v kuhinji in uživanje "hrane" v obliki praškov in napitkov? NE, hvala! Ob knjigi, pred tv sprejemnikom, ob telefonu, političnih razpravah, športnih tekmah, o problemih.. se takrat nezavedno še hitreje hranim, goltam kose hrane, goltam še zraven te nevidne vsebine. Pogovori ob obroku naj bodo lahkotni, nežni,naj se vrtijo raje okrog hrane.Zdrava in redna prebrava je ključ do zdravja telesa. Kajti zdravje se začne v črevesju, ki je najbolj inteligenten in najstarejši evolucijski organ, ostali organi so bili in so le priveski. Kakršnokoli težava v črevesju, ali kot presnova fizične ali mentalne prehrane, se najprej pokaže skozi druge organe (jetra, želodec, vranica, ledvice, pljuča, koža..). Največji ubijalci zdrave črevesne flore so stres, nepravilna prehrana ter zdravila in antibiotiki. 

MEDITACIJA S KAKIJEM

Izberi si svoj najljubši sadež. Jaz sem si izbrala kaki. Lahko jem svoj sadež zavedno? Ali ga jem raztreseno? Kaj pomeni zavestno jesti jabolko, kaki, karkoli? Kaj pomeni jesti brez zavedanja? Ko jem jabolko, se ne zavedam, da jo jem. Ne okusim njenega vonja, okus morda samo ob prvem grižljaju, nato pa se nekam izgubi. Ob vsem tem pa ne morem ceniti njegove čudovite in dragocene narave. Mogoče jem jabolko samo zato, ker pravijo, da eno na dan odžene zdravnika vstran?  Mogoče jem kakije samo zato, ker je nekdo rekel, da ima največ vitamina C in krepi imunski sistem? V tem pogledu je hrana samo sredstvo, ne pa resničnost, dar narave in ta dar imeti na voljo. Če se ne zavedam, da jem kaki, kaki ni resničen in če kaki ni resničen, tudi tisti, ki se hrani z njim, ni resničen. Uživati neki sadež s pravilno pozornostjo pomeni pravi stik z resničnostjo. Misli se ne zatekajo na tv ekran, ali mislim o včeraj ali jutri, temveč ostajam popolnoma v sedanjem trenutku.

Vzamem en ravno prav umeden kaki in ga nežno položim na krožnik. Začnem ga opazovati in diham tako, da se mi razkrije kot čudež, kakršen je. Kaki ni nič manj kot čudež, in to jasno viden čudež. 
Ob opazovanju sem popolnoma navzoč, tako se mi bo kaki popolnoma razkril.V kakiju vidim sonce, dež, burjo. Ko sežem vanj z žličko, si pozorno ogledujem barve, zgradbo lupine in vsebine, poslušam zvoke in vonjave ter polno okušam njegovo naravo znotraj sebe.
Kaj zares okusim, ko preneham razmišljati ali je kaki okusen ali ne? To so le misli.
Kakšen okus imam v ustih?
Kaj se dogaja v ustih, medtem ko jem kaki?
Kaj počne moj jezik?
Kaj se zgodi, ko pogoltnem? Kdaj izgubim sled za grižljajem?
 Čutim, da me lahko en sam kaki zelo osreči. Sreča ni nekaj, kar najdem na cilju. Je tukaj in zdaj.

Tudi Mucu je izbral kaki!

3. HRANA JE ENERGIJA, HRANJENJE JE OBRED

Priprava hrane in hranjenje naj bo obred. V mirnem okolju, ob prijetni glasbi, v tišini. Ko lupim krompir, lupim krompir. Sliši se enostavno. A kamor gre pozornost, tja gre energija. Več, ko bomo usmerili pozornost v pripravo in uživanje hrane, več bo imela energije, s tem pa bo tudi bolj hranljiva in zdravilna. Hrano pripravljam in jo jem s hvaležnostjo in spoštljivostjo, saj zelo močno vpliva na strukture energijskega polja človeka.  Kadar jem, izkazujem čast telesu tako, da sem sproščen in se primerno posvetim obroku. S pravilno prehrano se lahko zdravimo, nepravilna prehrana pa je za nas tako nevarna kot nepravilni pogled na svet, neustrezno obnašanje ipd. Prehranjevanje ob knjigi, tv sprejemnikom, političnih razpravah, športnih tekmah, o družinskih problemih... povzroča velike travme v energijskem polju. Kajti, v času, ko se hranim,  prihajajo v podzavest informacije iz okolja popolnoma svobodno, brez predhodne kritične presoje. Med pripravo in med uživanjem obroka tudi ne uporabljam telefona .Vsak obrok naj bo obred ali duhovni proces.

Za Italijane je kosilo vrhunec dneva in si zanj vzamejo več ur. Družina in prijatelji se zberejo, pripravijo bogate obroke ob tem pa lagodno pijejo vino in se sproščeno pogovarjajo.

Tudi najstarejša kitajska kuharska knjiga, ki jo je napisal cesarski zdravnik na mongolskem dvoru leta 1330, gleda na hrano predvsem v zvezi z ohranjanjem zdravja. V uvodu pravi: "Kdor hoče poskrbeti za svoje zdravje, mora biti skromen pri okusih, pregnati mora skrbi, brzdati svoje želje, krotiti svoja čustva, dobro skrbeti za svoje življenjske moči, varčevati z besedami, gledati lahkotno na uspehe in neuspehe, se ne zmeniti za žalost in težave, odgnati nore ambicije, izogibati se velikim nagnjenjem in odporom, umiriti svoje gledanje in poslušanje ter biti zvest svoji notranji dieti. Kako naj človek zboli, če ne utrudi svojih živcev in obremeni svoje duše? Kdor torej hoče skrbeti za svojo naravo, naj se hrani samo tedaj, ko je lačen, naj se ne baše preveč s hrano, tudi s pijačo naj se ne naliva. Naj je`bolj malo in v velikih presledkih, ne preveč in ne prepogosto. Skrbi naj za to, da bo čutil še malo lakote, ko bo dobro nahranjen, in da bo malo nahranjen tudi tedaj, ko bo lačen. Če se je človek preveč najedel, to škodi pljučem, če pa je lačen, pa to zavira pretakanje življenjske energije".


Hranjenje pa je lahko tudi odlična priložnost vaditi pozornost: 

Pravilno prehranjevanje je takrat, ko imam spoštovanje do telesa, do sebe, si upam priznati, kako se počutim, si upam dati svojemu telesu tisto, kar potrebuje. Telo je moj prvi dom, je moj tempelj, je moje oblačilo, v katerega se lahko skrijem, je moje zavetje, je moj intimni partner. Moje telo odseva mojo zgodbo. Pravilno prehranjevanje, tako fizične kot mentalne hrane, pa je tudi dobro vedeti, kaj resnično potrebujem in ne kaj mislim, da potrebujem. A vse odgovore dobim le skozi samodisciplino, s samoproučevanjem in ozaveščenim odnosom do hrane.

"Slasten obrok

je videti privlačen, 

a ponoči

gre skozi telo

in postane odvraten.

Najejmo se ljubezni!"

(Rumi)

Prejemanje hrane je kot prejemanje ljubezni. Tako si ljubezen lahko podarim tudi tako, da si privoščim dobro hrano in v njej uživam.
In ker to pišem ravno v času obilnih miz, se ne vprašajmo samo, kako in koliko smo pojedli, zelo je vredno tudi razmisliti o tem, koliko hrane se tudi zavrže. 
Kajti, odnos do hrane, je tudi odnos do sebe. Odnos do Življenja.

Kako že piše na koncu kuhinjskih receptov?

PA DOBER TEK!

TO SO MOJE SANJE

Ne moreš vedeti, kako je živeti v mojem telesu.

Ne moreš videti življenja skozi moje oči.

Ne moreš slišati glasbe skozi moja ušesa.

Ne moreš vedeti, kakšnega okusa je kava, ki jo pijem jaz.

Ne moreš vedeti, kako topla je voda, s katero se umivam jaz.

Samo jaz vem, kakšen užitek je zame objemati nekoga, ki mi je všeč.

Moja prepričanja so samo moja.

Sama sem.

Edina, ki bo z menoj ostala vse življenje, sem jaz sama.

Sama sebi ne morem ubežati.

Sama sem se rodila.

Sama bom umrla.

VOJNA MED PRISTNIM IN LAŽNIM

Velike prevare prežemajo vsa področja naše družbe: nekoristni ali precenjeni izdelki, lažni oglasi, pretirano oglaševanje, prevare v politiki,v književnosti, v glasbi, umetnosti in na veliko žalost, tudi na področju joge in duhovnosti. Občinstvo pa ne zmore več ločiti med pristnim in lažnim. K temu je zlasti pripomogla čista razumska usmerjenost večine ljudi. Ljudje berejo in poslušajo samo besede in miselne pojme, ne znajo pa več prisluhniti s svojimi "notranjimi ušesi" o pristnosti izdelka, knjige, umetnika, storitve, učitelja idr. Pri razlikovanju med pristnim in lažnim je tudi razlog za te težave hipnotična privlačnost moči in slave. Če zaradi spretnega obveščanja javnosti neko ime, ali knjiga, dogodek zaslovi, povprečen človek verjame temu. K temu pa še prispeva potrošniška družba, v kateri njegova notranjost šteje enako malo kakor pri zobni kremi ali pralnem prašku. Nikoli v zgodovini kot dandanes ni bilo tako zelo pomembno, da je nekdo javnosti na očem.

Individualnost in individualizem sta danes žal zelo cenjena in na široko hvaljena kot vrednoti ter predvsem kot osebna in kulturna cilja. Toda ta vrednost posebnosti je zelo dvoumna. Po eni strani vsebuje prvino osvoboditve od avtoritet, ki preprečujejo samostojni razvoj človeka. 

Moč avtoritete

Obstajata zunanja in notranja avtoriteta. V zunanjo avtoriteto prištevamo državo, policijo, vojsko, duhovščino, vzgojitelje, učitelje, starše, vse institucije, ki nas disciplinirajo in to delajo v naše "dobro". Zunanja avtoriteta se kaže kot moč, prisila, pritisk enega človeka nad drugim, peščice nad množico ali pa množica nad peščico. Notranja avtoriteta se kaže kot avtoriteta nekega ideala, na primer: "moram biti dober in ne slab", torej, rad bi bil dober, a sem spletkarski, vse hočem zase, hočem imeti moč, zato si dobroto postavim za ideal. Ne čutim je, a iz nekih razlogov si jo želim. in ta ideal postane moja avtoriteta in v skladu z idealom poskušam živeti, tako moje življenje postane boj med tem, kar sem in tem, kar skušam biti.

Vsak človek je čarovnik. In ko čarovniki komunicirajo med seboj, se zgodi čarovnija, bolje rečeno, zgodijo se uroki. Kako? Z zlorabo besed, z jemanjem vsega osebno, z izkrivljanjem vsega, kar zaznavamo, z domnevanjem, klevetanjem, predvsem besednim širjenjem čustvene nesnage. Mednarodno priznani psihoanalitik in socialni psiholog Erich S.Fromm meni, da mi prav sami hočemo, da nam nekdo pove, kaj naj počnemo. V vsakem od nas obstaja želja najti zdrav, varen način obnašanja. Ker smo zmedeni in zaskrbljeni, se zatečemo k nekomu v upanju, da bomo našli pot iz svoje zmede.

Kaj je avtoriteta? Avtoriteta je moč, s katero človek nadzira druge ljudi in si jih pokori. Kot majhni otroci smo se vsi tega bali, verjetno še danes, ko smo starejši. Besede, izrečene z avtoriteto, so močan urok, ki vpliva na druge ljudi. Zakaj? Ker tistim besedam verjamemo.

Besede, besede, besede.....Je to vse, kar imaš?

Besede same po sebi niso resnične. Tako kot niso resnične niti te, ki jih ravnokar pišem. Tukaj je moja odgovornost zdaj, kako to pišem, in vaša odgovornost, kako boste to razumeli. "Besede so resnične le v sklopu nekega besedila, v katerem so uporabljene in izključno samo v zvezi z namerami in značajem osebe, ki jih uporablja," opozarja Fromm. Če besede beremo enopomensko, brez globljega vpogleda, zamisli bolj prikrivajo, kot jih sporočajo. 

Prodajalci "odrešenja"

To so ljudje, ki samo zadovoljujejo široko razpostranjeno povpraševanje. Povprečni ljudje so zmedeni in iščejo odgovore, ki bi jim ponudili radost, notranji mir, razsvetljenje, odrešitev, toda obenem želijo, da bi se tega naučili zlahka, z malo ali celo brez truda, ne glede na ceno, ali minimalno ceno in to karseda v najkrajšem času.

"Veliko lažnih prerokov bo, ki bodo trdili, da govorijo v Božjem imenu." (neimenovan velik učitelj)

Novodobni učitelji, terapevti, guruji ali kakorkoli se že imenujejo, promovirajo svojo metodo, ali jogo in meditacijo glede na učinkovitost, koristnost, obljubljajo, kaj bodo ljudje pridobili z neko vadbo ali mantro. S komercialnega vidika je to uspešen, a žal edini možen prijem, toda z vidika končne resnice - povsem zgrešeno.

Ena največjih prevar, ki je šokirala tudi mene in na katero je nasedlo ogromno ljudi, je metoda transcendentalne meditacije, ki naj bi jo "iznašel" Mahariši Maheš Jogi. Gre za starodavno indijsko metodo meditacije na mantro, ki pa je ni iznašel ta Mahariši, ampak je le odkril, kako je mogoče ta postopek omotati v paket in prodajati. "Upoštevamo osebne želje posameznika, za kar jamči učitelj", je ena izmed velikih obljub. Obljubljal je tudi, da vaje ne zahtevajo nobenega napora, bolj ko bodo ljudje rasli duhovno, bolj bodo poslovno uspešni. Kar pa je pri tem najbolj osupljivo, da privržence sploh ne odbija nejasen jezik, kričeče javno ponujanje in pretirane obljube.

Še ogromno jih je, ki bi jih lahko naštela, a se bom raje pri njem ustavila. Mogoče bo ta primer dovolj, da bomo lažje prepoznavali te novodobne prodajalce "odrešenja." Dovolj je morda že to, da malo pobrskate po googlu ali youtube kanalu po lažnivih duhovnih voditeljev.

In kako vemo, da so nas ti veliki prodajalci "odrešenja" uročili?

• po načinu našega obnašanja,
• po načinu, kako se vedemo do drugih,
• po načinu, kako se vedemo do sebe,
• njihovo prepričanje, zgodba ali zamisel se nas polastijo,
• njihovo prepričanje, zgodbo ali zamisel vsiljujemo drugim in jim ne damo priložnosti do lastnega mnenja, kar pokažemo skozi jezo, z ljubosumjem, s tekmovalnostjo, s pretiranim ponosom ali zvišenostjo...

Kako si pomagati?

V navadnem življenju sistem prepričanj nadzira našo pozornost. In ker je v tem primeru naša osebna moč šibka, lahko kdorkoli pritegne našo pozornost in vstavi svoje mnenje v naš umski prostor. Naša volja je tista, ki premika pozornost. In kamor gre pozornost, tja gre energija. 

Kaj je prav, kaj ni prav, vse to se kot v računalniku ti podatki nalagajo v našem umskem prostoru. Nedolžni smo in verjamemo, strinjamo se s podatki in jih tako "pospravimo" v svoj spomin. Vse, kar se naučimo, s privoljenjem sprejmemo v svoj um, toda najprej mora skozi pozornost.
Kaj je pozornost? Je del uma, ki omogoča, da se osredotočimo na posamezno stvar, misel, dogodek...karkoli. Nekaj zunanjega se skozi pozornost prenese v notranjost in obratno. Je torej kanal, po katerem pošiljamo in prejemamo sporočila med seboj. Je kakor most, ki sega iz enega uma v drugega, most, ki je odprt z zvoki, simboli, znaki, dotiki, z vsakim dogodkom, ki privabi pozornost. Nikogar ne moremo ničesar naučiti, če ne pritegnemo njegove pozornosti. In tudi sami se ne moremo ničesar naučiti, če nismo pozorni.

Nobena iskrena in poglobljena praksa ne more biti pridobitna. Če zares vstopimo v proces samospoznavanja in samoobvladovanja, prav ničesar ne pridobivamo, ampak samo še odmetujemo, izgubljamo, presegamo. Wellness programi, new age storitve, vse to je treba nenehno izbirati, kupovati med vedno novo, svežo ponudbo "doživetij sreče in blaženosti". V tej "duhovni veleblagovnici" je možno kupiti prav vse, vprašanje pa je, ali je to, kar izberemo, za nas primerno, saj redki guruji, zdravitelji, iskreno povedo, da njegova "resnica", metoda, izkušnje, morda le niso za vsakogar, da ni absolutna. Gre za zvitost sodobnih menedžerjev, ki ljudi najprej prestrašijo s tem, v kaki nevarnosti so ali v kakem pomanjkanju živijo in jim znajo umetno spodbuditi želje po stvareh in doživetjih, ki jih morda sploh ne potrebujejo, nato pa jim ponujajo rešitve. Zato marsikdo kot mesečnik tava od delavnice do delavnice, od učitelja do učitelja, od guruja do guruja, išče pravo pot, ki pa se mu s takim delovanjem vse bolj oddaljuje. Denar ni problem, je oblika energije in je odlično sredstvo menjave, vendar bi taki posli morali biti organizirani zares pošteno, na visokih etičnih temeljih, vsekakor ne na kapitalistični dejavnosti ter imeti za cilj materialno bogatenje in zadovoljevanje potreb po udobju in užitkih.

Brezglavo, nestanovitno tavanje zdaj v eno, zdaj v drugo šolo, je le velika izguba časa in seveda, denarja. Nesrečno izgubljanje časa z branjem, besedičenjem in teoretiziranjem, ki ne uresničuje prav ničesar. Le v umskem prostoru nastane večja zmeda kot pred začetkom iskanja.

Oglaševalci prav dobro vedo, da nas bolj kot zdrav razum vodijo naša čutila. Če ne bomo znali nadzorovati in obvladovati svojih misli, bodo na nas vplivali tisti, ki želijo naše vedenje usmeriti tako, da bo njim v korist. Naučiti se moramo "oglaševati" v lastnih mislih. Zavedati se moči, ki jih imajo predvsem udobje in užitki nad našim odločanjem. Kajti, ne vodi nas resničnost, ampak naša zaznava resničnosti. Karkoli vrednega počnemo ali hočemo, se moramo prebiti skozi neko bolečino, da bi kasneje lahko uživali. Premagati željo po udobju in hitrih rezultatih. Praksa joge in meditacije pa zahteva trdo delo. In to je potrebno ponavljati tako dolgo, dokler ne postane naša navada.

"Vstopite skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Ozka so vrata in tesna, trnova je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo, še manj jih je, ki hodijo po njej, najmanj pa je tistih, ki poti ne zapustijo." (Samuel A. Weon) 

Kdo je mojster?

Zdrava avtoriteta je tista, ko nekdo resnično želi pomagati nekomu v spoznavanju in razumevanju njegovih težav in predvsem hoteti, da ta spoznava sebe. Če ga skuša v karkoli prisiliti, mu v tem primeru ne pomaga več.

Pred leti sem se na eni jogijski delavnici tako navdušila nad učiteljem joge, da sem takoj pristopila k njemu, ga pohvalila in ga vprašala, kako naj ga najdem na spletu in kje bo v kratkem imel kakšno svojo delavnico. Samo toplo se je nasmehnil, me objel in rekel:" Don't follow me. Follow Yourself. I don't want to be Your Guru. Guru is within You." (" Ne sledi mi. Sledi Sebi. Ne želim biti tvoj guru, ker guru je že v tebi.").  To je bila modrost, ki jo zdaj skrbno nosim v srcu. Čutila sem popolno sprejemanje tega, kar sem, in da ni potrebno vsega vedeti ali se učiti od drugih. Naša pozornost je tista, skozi katero se učimo. Le pomembno je, kam jo usmerimo in odkod izhajamo. Sploh nam ni potrebno vsega videti, slišati, okusiti, se dotakniti ali vedeti ali znati. Niti se pretvarjati, da smo nekaj, kar nismo. 


Dvom je super. Dvom me očisti iluzij in prepričanj. Pravi dvom je tisti, ki mu sledi iskanje in ne podrejanje avtoritetam. Budizem uči: "Prav je, da dvomiš in si negotov. Ničesar ne sprejmi samo zato, ker si to večkrat slišal, kar tako pravijo ljudje, tradicija, sveti spisi... Najprej sam preveri in šele ko boš sam izkusil, kaj je slabo, to zavrzi, kar pa je dobro, pa sprejmi."

Biti duhoven ne pomeni,da prebiramo duhovne knjige, hodimo na obrede, se redno udeležujemo duhovnih delavnic ali meditativnih srečanj, se zavijamo v turbane, molimo "nekomu tam zgoraj" ipd. Biti duhoven pomeni imeti pravilen odnos do vsega, kar je na tem svetu. Pravilen odnos do sebe, do vseh ljudi, ki jih srečamo, do vseh dogodkov in situacij, v katerih se nahajamo. Vsak dan, vsak trenutek je priložnost vaditi duhovnost: koliko smo odprti in sposobni brezpogojnega sprejemanja, koliko ljubezni smo zmožni dati od sebe. Recimo, ko gremo plačat račune ali ko obtičimo v prometni konici, vadimo duhovnost. Vsak dan imamo kar nekaj teh duhovnih izpitov. Duhovnost ni nekaj v zraku, je odnos do dela.Pomembno je le, da smo pristni in navzoči. Zato je joga zame kot umetnost. Umetnost preobrazbe. Umetnost pa zahteva ponavljanje in prakso. In da pri tem ne pričakujemo, da bomo vse obvladali takoj. Ko bomo imeli dovolj moči, da bomo lahko uporabili svojo voljo, takrat bomo pridobili nadzor nad pozornostjo. Tako bomo lahko tudi končno začeli nadzirati vsa svoja stališča, prepričanja, znanja in zmagali v tej vojni med tem, kaj je pristno in kaj je lažno. In predvsem, ko bo naš um umirjen, nepremičen, v tišini, bo vstopilo v nas novo, tisto, kar je resnično.

"Kar zadeva mene, je vse, kar vem, to, da nič ne vem." (Sokrat)

Viri:

• Fromm, E. (2013). Imeti ali biti. Ljubljana. Mladinska knjiga.
• Taimni, I.K. (1995). Veda o jogi: Patandžalijeve Sutre o jogi  Založba Bele.

ZDRAVJE JOGIJA: VODA

Nedavno nazaj je v našem bloku počila vodovodna cev. Totalni šok! Zjutraj (pač takrat, ko se zbudim :-)) je moja navada it na stranišče in nato pitje vode. Kotliček je bil povsem izpraznjen in  tako "vsebine", ki jo je odvrglo moje telo, sploh nisem mogla očistit za seboj. Jojmenejoj! Želim odpret pipo, z nekim pričakovanjem, da priteče voda in da je kotliček pokvarjen.... Nič! Niti kaplje! Kaj zdaj?!! Sosedom ne bom trkala in delala panike, saj če je nimam jaz, je verjetno tudi oni nimajo. In sem šla z nekim odporom do najbližje trgovine (samo pet minut hoje, mimogrede), čeprav sem bila umazana (celo rdeči dnevi, še to) in pošteno dehidrirana, kjer sem kupila en paket oziroma 9 litrov vode. V upanju, da bo zadostovalo, dokler ne bodo popravili cevi. Prvo plastenko sem spila na dušek, drugo sem začela počasi, nakar sem hotela počistit svojo "vsebino". Zlila sem dve plastenki vode v stranišče, ne da bi vsebina sploh kam šla. Še naprej me je gledala. Zlijem še eno plastenko v stranišče, da sostanovalka ne bi videla moje jutranje kreacije. Nikamor ni šla. Joj, ostale so mi samo še dve plastenki in pol!! A vodo za pitje potrebujem še čez dan,  pa za kafe, za pranje zelenjave in pranje zob, kako pa se bom umila?? Priznam, ta dan se mi je vtisnil globoko v spomin in mogoče v opomin, kako sem razvajena in kako je voda že samoumevna, da voda pač mora priteči iz pipe. Čeprav sem vodo pred tem cenila in vedela, da ponekod v Afriki morajo ženske in otroci vstati še pred zoro, da gredo peš kilometre in kilometre proč od doma, da jo lahko zvečer, in to na glavi, prinesejo domov. Ja, ta dan je bil nekakšna preizkušnja.


Z rednim in pozornim pitjem vode sem pričela na začetku študijskih let, okoli leta 2000. Pričela sem z enim kozarcem na tešče, tako da se danes zbudim dobesedno žejna in komaj čakam, da spijem svoj liter, dva, na prazen želodec. In danes takoj vem, kdaj je moje telo žejno, saj pravočasno prepoznam znake dehidriranosti na sebi, ki se kažejo kot:
- suha usta,
- temno rumen urin,
- čuden glavobol in obenem zmedena pozornost,
- slaba prebava.
 

osebni arhiv

Odnos človeka do vode 
Tako kot brez zraka, tako tudi brez vode ne bi bilo življenja, saj vendarle živimo na vodnem planetu! A žal je ta dragoceni naravni vir v praksi človeka premalo cenjen. Kako človek danes ravna z vodo? Kakšen je naš odnos do te dragocene naravne dobrine danes?
Človek danes s pitno vodo:
- umiva sebe (in hišne ljubljenčke),
- čisti sanitarije,
- čisti bivalne prostore,
- pomiva posodo,
- pere cunje,
- čisti svoj jekleni konjiček,
- zaliva poleti travo, da bi bila sosedom videti bolj zelena
- še kaj bi se našlo, a človek vseeno pije premalo vode... Zakaj?

Prodajalne police so polne najrazličnejših pijač, z različnimi okusi in barvami. "Voda nima nobenega okusa, sploh je ne morem piti." je najpogostejše mnenje o njej. Ljudje se (več ali še) ne zavedajo, da je voda naša osnovna dobrina za vzdrževanje splošnega telesnega zdravja. Voda je osnovno sredstvo za razstrupljanje. Nobene detoks metode ali sredstva vam ne bodo prav nič pomagali brez velike količine vode. Voda je tista, ki odplakne strupe iz telesa, pri tem pa oživi in neguje vse celice v telesu.

Kako pričeti s pitjem vode?

Obstajajo najrazličnejši članki ob katerih se mi kodrajo živci, ko preberem naslove, kot so:" Spijte 4 litre vode na dan in zgodil se bo čudež" in podobno. Namreč, kot pri vsaki dejavnosti, ko nekaj počnemo, so nujno potrebni pozornost, disciplina, potrpežljivost in volja. Skozi prakso jogijskih asan oziroma položajev ne gre za to, da dosegamo gimnastične vrline, ampak predvsem to, da znamo prisluhniti telesu, prepoznavati njegova sporočila in da urimo svojo pozornost. Ne KAJ počnemo, ampak KAKO neko stvar počnemo, predvsem pa tudi ZAKAJ nekaj počnemo. Tako je tudi pri pitju vode potrebna komunikacija s telesom. Ves čas.
V nadaljevanju bom opisala, kako je potekala moja praksa pitje vode, a pri tem naj poudarim: moja. Vaše telo ni enako kot moje, vaše navade niso enake kot moje, različni smo si. Vi ste gospodar svojega telesa, zato je tu ključna Vaša pozornost. Tako kot praksa joge na blazini. Ne morete pričeti z gimnastičnimi vrlinami, če so vaše dnevne in tedenske navade samo sedenje in enolični, kratki gibi. Nekako tako je tudi s pitjem vode.
Moj nasvet, na kaj je potrebno biti pozoren pri pitju vode:

•  nikakor ne začnite takoj s pitjem oziroma nacejavanjem štirih litrov na dan. Pijte postopoma, recimo dva tedna na tešče en kozarec tople vode. Nato  naslednja dva tedna dodate kozarček  in tako nadaljujete, dokler ne pridete na en liter na tešče. Sčasoma se bo telo tako navadilo, da bo telo samo zahtevalo ta kozarček ali dva, ali koliko se pač boste navadili.
•  pijte počasi, ne goltajte vode, še bolje je skozi (papirnato) slamico.
• vedno pijte PRED jedjo, kako uro ali vsaj pol ure prej, majhne požirke, a večkrat , nikakor pa po jedi. Začnite že zjutraj na tešče in nadaljujte čez dan, da zvečer nehate, ker drugače boste ponoči imeli pogoste sprehode na stranišče. Kdo pa rad vstane sredi najlepšega spanca?
• dobro je vedeti, da boste pač veliko lulali. Tukaj je spet potrebna vaša Pozornost. Koliko vode spijem in po kolikem času grem lulat. Če boste imeli kak pomemben opravek, se boste le skozi svojo pozornost  naučili, koliko je lahko spijete, da ne boste imeli problema z iskanjem stranišča ali pa preprosto vodo vzamete s seboj.
• Bodite pozorni tudi na barvo urina. Namreč, ko je voda temno rumena ali bolj oranžna, pomeni, da je telo dehidrirano ali pa ima preveč toksičnih snovi v telesu. Če je v telesu vode preveč, bo urin brezbarven, tako da tudi preveč vode vsekakor ni dobro za telo. Idealna barva urina je BLEDO RUMENA BARVA. Če pa ste jedli rdečo peso.....:)

• 

  Vir: gOOgle

• Voda naj bo topla oziroma mlačna, ne mrzla ali da so ji dodani koščki ledu. Mrzla, ledena voda je šok za ledvice, predvsem za njihovo notranjo temperaturo.
• Kdaj pa kdaj (recimo vsaj 4x na leto) lahko v svojo količino vode stisnete malo limone, da dodatno očistite s tem še jetra in prebavne kanale. Sicer boste ta dan res veliko na stranišču, a ne boste sedeli recimo pol ure (če boste brez telefona, seveda).
• sicer je težko spiti štiri litre čez dan, predvsem pozimi, je pa to spet odvisno od posameznika. Kava in alkohol dodatno dehidrirata telo, tako da spet je tukaj potrebna vaša Pozornost.
• Izogibajte se vodi iz plastenk, kajti iz plastike se v vodo izločajo težke kovine, ki so potencialne kancerogene snovi. Količina teh strupov v vodi pa je še večja, če plastenko hranite na sobni temperaturi ali na soncu. Vodo je najbolje piti iz steklenih kozarcev, steklenic ali karaf. Obstajajo pa tudi steklenice iz neosvinčenega stekla in imajo zaradi edinstvene oblike na vodo dokazano dobrodejen učinek, saj vodi povrnejo naravno strukturo, energijo in celo okus po neokrnjeni studenčnici.
• Voda ima spomin, to je dejstvo. Je živa, zato se ji vsakič zahvalite, da imate dostop do nje prav vsak dan in jo lahko še vedno pijete iz pipe, pri tem pa gojite lepe misli, da imate to življenjsko dragocenost na voljo. Jaz jo rada postavim na sonce, da jo njegovi žarki osvetlijo, energetsko prežarčijo, umirijo in tudi ogrejejo. Pa umaknite svoje pametne telefone proč od steklenic.
• pa na Zdravje :-) 

Avtorske pravice PRIDRŽANE.

NAJPOGOSTEJŠE OVIRE PRI PRAKSI JOGE

Najpomembnejše besedilo na področju osnovne literature o jogi so Patanjalijeve Sutre o jogi, ki so nastale med letoma 200 pr.n.št. in 200 n.št., kjer zapisovalec v Patanjali v 196 sutrah podrobno razlaga osnovno filozofijo in tehnike joge na čudovit in sistematičen način.

"Vyadhi - styana - samsaya - pramadalasya - virati - bhranti - darsanalabdhabhumi - katvanavasthitatvani citta - viksepas te ntarayah"

(Bolezen, utrujenost, dvom, nepozornost, lenoba, navezanost na posvetne reči, zmota, nedoseganje neke stopnje, nestanovitnost je devet razlogov za nestanovitnost uma in jih imamo za ovire")

V tej sutri Patanjali našteva devet stanj uma in telesa, ki povzročajo vikšepo (motnja v umu) in predstavljajo ovire na poti joge. Pa si jih podrobno oglejmo.

1. BOLEZEN - um se v primeru bolezni vedno znova vrača v telo in ne more ostati obrnjen navznoter. Zato je odlično zdravje nujno potrebno za jogijsko pot, h kateremu pripomorejo redna praksa asan oz. jogijskih položajev in praksa pranajame- praksa dihalnih tehnik.

2. UTRUJENOST - nekateri ljudje imajo sicer zdravo fizično telo, nimajo pa dovolj močnih živcev, zaradi česar se vedno počutijo šibke in nimajo volje, da bi se lotili kake naloge, ki traja dalj časa. Kronična utrujenost je v mnogih primerih psihičnega izvora in nastane zaradi pomanjkanja kakega določenega in dinamičnega cilja v življenju. Lahko je vzrok tudi okvara v energetskem telesu, posledica pa je pomanjkanje življenjske moči v telesu.

3. DVOM - neomajna vera v učinkovitost joge in njenih metod je nujna za njeno uspešno izvajanje, ta vera je potrebna za uspeh pri kakršnemkoli početju, še toliko bolj pa na področju joge. Ko stopimo na to čarobno jogijsko potovanje, je cilj neznan in neotipljiv, ni točno določenih standardov, po katerih ocenjujemo in merimo svoj napredek. Zato se dvomi kaj radi pojavijo v našem umu. 

Ali to zares pomaga?

Ali je to, kar počnem, učinkovito?

Sem sploh sposoben premagati ovire in doseči cilj, ki sem si ga zadal?

Ali res obstaja neka Resničnost ali pa gre morda le za privid?

Takšni in podobni dvomi se nas polotijo od časa do časa, še zlasti, ko gremo skozi obdobje potrtosti. Ta obdobja so neizogibna na poti slehernega iskalca.  In ravno v takih trenutkih iskalec potrebuje neomajno vero v svoj cilj, vero vase, vero v metode, ki jih uporablja. Obdobja depresij in dvomov so zlasti izrazita na začetku, vednar bosta naše obnašanje in odziv nanje pokazala, ali imamo pravo vero ali ne. Če se ne zmenimo zanje, tudi če jih močno občutimo, bo za dežjem ponovno posijalo sonce in lahko bomo nadaljevali svojo pot novim navdušenjem. Če pa dopustimo, da ti dvomi in razpoloženja vplivajo na našo prakso in ob tem zmanjšamo svoja prizadevanja, bo to vplivalo na naš um in nazadnje zapustili pot joge.

4. NEPOZORNOST  je ovira, ki ogroža ogromno iskalcev na jogijski poti, saj preveč sprošča um in spodkopava koncentracijo. Nekateri ljudje so že po naravi nepozorni, in kadar se takšni odločijo za jogo, prinesejo s seboj tudi nepozornost. Je slabost, ki človeku ne dovoljuje, da bi karseda uspešno opravil kako nalogo in je s tem obsojen na povprečno življenje. Patanjali tukaj navaja, da nepozornost ni samo ovira, ampak tudi nevarnost, saj je nepozoren jogi kot otrok, ki se igra z ognjem.

5. LENOBA je razvada, ki povzroča nezbranost uma. Je slaba duševna razvada, ki nastane zaradi naše želje po udobju in lagodnosti, kakor tudi želje, da se izognemo kakršnemukoli naporu. Utrujenost bi lahko bila čisto fizična okvara, medtem ko lenoba pa je v glavnem psihično stanje. Za ozdravitev lenobe je potrebna stroga in dolgotrajna disciplina, ki temelji na naporih in težkih nalogah.

6. NAVEZANOST NA POSVETNE REČI - velika večina sodobnih ljudi je tako zatopljenih v najrazličnejše interese v zvezi z zunanjim svetom, da sploh nima časa niti pomisliti na prave življenjske probleme. Tudi če šele vstopamo na pot joge, bo gonilna sila preteklega  življenja še vedno prisotna in ni lahko popolnoma prekiniti zanimanja za posvetno življenje. Hrepenenje po posvetnih stvareh lahko še lep čas nadleguje in predstavlja resno motnjo za umiritev uma. Vse je odvisno od tega, kako čisto je zavedanje resničnosti oziroma kakšna je sposobnost razlikovanja med resničnim in neresničnim. Če lahko zares vidimo utvare, ki so povezane z iskanjem in pehanjem za posvetnimi rečmi kot so bogastvo, slava, ime, kopičenje itd.., nas naenkrat ne privlačijo več in jih seveda več ne iščemo. Če nimamo te sposobnosti, se bo v nas bil nenehen boj med željami, ki obračajo um navzven.

7. ZMOTA pomeni jemati stvari za to, kar niso. Do tega pride zaradi nezadostnega razumevanja in razločevanja. Iskalec lahko že na samem začetku vidi neke luči in sliši neke zvoke, ki so precej lažne in ne pomenijo kaj dosti. Večina se jih navduši nad takimi izkušnjami in si začno domišljati, da so napredovali. Vzrok za to je večinoma duhovna nezrelost. Taka nenavadna in nepomembna psihična doživetja jih lahko tako omrežijo, da kmalu zaidejo na stranska pota.

8. NEDOSEGANJE KAKEGA STANJA - v zgodnji fazi jogijske poti je bistvena tehnika utrditev uma, predvsem na stopnjah koncentracije in meditacije ter postopno poglabljanje uma na globlje ravni zavesti. Pri vseh teh tehnikah je potrebna močna in vztrajna volja. Včasih se zdi, da je kak prehod lahkoten, včasih pa se zdi, da sploh ne napredujemo in da je pred nami zapora. Zato je potrebno že na začetku gojiti skrajno potrpežljivost in sposobnost samopredaje.

9. NESTANOVITNOST  je ovira, ko jogi stopi na naslednjo stopnjo, pa se tam ne zna obdržati in um se mu nenehno vrača k prejšnji stopnji. Zato je potrebno veliko napora, da bi se lahko obdržal na novi stopnji. Takšno vračanje na prejšnjo stopnjo je neizogibno, toda eno je, če izgubimo sposobnost ostati pri nadaljni stopnji samo zato, ker vaja dela mojstra, drugo pa je, če se to zgodi zaradi nemirnosti uma.

Zato je potrebno jogijske vaje opravljati dooooooooooooooolgo časa, vmes ne sme biti prekinitve ter po poti joge hoditi predano in spoštljivo. Vse ostalo bo prišlo. Zato praksa, praksa, praksa, praksa, praksa... in še enkrat PRAKSA!


Vir: Taimni, I.K.:"Veda o jogi: Patanjdžalijeve Sutre o jogi v sanskrtu s transliteracijo v latinici in komentar"; 1995, Založba Bele