JOGA JE PROCES OSVOBAJANJA

Že kot otrok sem čutila,da sem se rodila zato, da se gibam in da bi rada druge učila se gibati, da premaknejo svoje telo in srce ter podrejo zidove med svojimi izkušnjami in zmožnosti ter med svojimi sanjami in resničnostjo. Odraščala sem ob gumitvistu, glasbi 80-ih in 90-ih let med mačkami in kokoškami. Prijateljice sem učila "žensko in moško špago", saj katera pa takrat ni hotela biti gibčna pri gumitvistu? Takrat je bil dostop do teh vaj zelo skromen, pomagala sem si s knjigo od mame ("Telovadba za vsak dan" in z revijo "Pionirski list"). Vaje sem si skrbno zapisovala, tudi o sproščanju in dihanju, čeprav takrat še nisem dojela kaj sploh pomeni biti sproščen in sam pomen dihanja. In tako kot morda vsak človek, sem se tudi jaz v obdobju odraščanja nenehno spraševala, kdo sem, od kod prihajam, kam grem, kaj je smisel življenja, zakaj moramo umret in podobno. Bila sem radovedna in brskala v knjigah, revijah, da bi našla odgovore na svoja vprašanja.

FOTO: L. Rebol

Še pred vstopom v srednjo šolo, mi je prehitra rast povzročila kifozo v prsnem delu hrbtenice in dobila sem korektivni steznik. Nič več gibanja, morala sem ga nositi 23 ur na dan, skoraj pet let. Besedo JOGA sem opazila nekega dne med čakanjem v knjigarni, ko sem ujela knjigo z naslovnico lepe ženske v "nenavadni" drži (Lucy Lidell, Joga). Občutka, ki se je rodil med opazovanjem te drže, ni mogoče opisati. Takoj po snetju "mučilne naprave", ki ni prav nič pripomogla k zravnani drži, sem se lotila knjige in praksa joge se je začela. Joga, kot sem jo takrat začela sama in jo po svoje "razumela", me je vzpodbudila, da sem z nekim uporom odvrgla preteklo masko in se zagnala k iskanju tistega, česar sem se kot otrok pred steznikom nejasno spominjala kot SVOBODE. Prvi napredek se je nekega dne pokazal doma za mizo pri kosilu (skoraj vedno so me opominjali: drži se ravno, drži se ravno), ko je mama presenečena opazila, da me ni potrebno več opominjat. Čudenju še dolgo potem ni bilo konca. 

V času študija na Turistici sem spoznala čudovito učiteljico Jano van den Heuvel, ki me je seznanila z ashtanga- vinyasa jogo, mi razširila obzorje in bistveno spremenila moje takratne poti. Leta 2005 sem pri Jani (Suryasakti joga šola) opravila certifikat za učitelja joge in takrat začela s samostojnim poučevanjem joge, najprej v Termah Čatež in na Obali, kjer sem poučevala najrazličnejše ljudi in tako začela pridobivati prve izkušnje.


Veliko je načinov za potovanje do točke miru, točke mirovanja, točke svobode. Mene je do tja pripeljala fizično intenzivna disciplina ashtanga-vinyasa joge, ki sem jo vsakodnevno vadila skoraj deset let, še vedno si jo privoščim tu in tam, po občutku. Ker prva ljubezen baje nikoli ne zarjavi. Ker se v njej lahko predajam nečemu starodavnemu in skrivnostnemu. Naučila me je občutiti moč bivanja, a prej sem morala osvoboditi svoje telo. Kajti telo je izraz našega obstoja, v njem je shranjeno in izraženo vse, kar se nam je zgodilo. Šele, ko smo lahko prisotni v svojem telesu, šele takrat se lahko začne zdravljenje.

Še veliko je bilo učiteljev, ki so se globoko dotaknili mojega življenja z jogo. A najbolj pomembni učitelji so moji učenci, ki ji lahko vodim le tako, da jim sledim, saj so me vedno pripeljali natanko tja, kamor sem morala priti.

Ni lepšega kot priti do spoznanja, da je vsa moč v nas samih, pri tem je včasih potrebno malo vzpodbude, discipline, vztrajnosti in radovednosti, da se naučimo česa novega. In predvsem potreba po upočasnitvi svojega življenjskega potovanja, da si lahko ogledamo posamezne korake na poti do zavedanja in opaziti njihovo medsebojno povezanost.  Le tako bomo dobili moč, da stopimo korak naprej proti modrosti in skrivnosti, ki se razkrivata v naših notranjih svetovih. Le tako lahko pridemo do samospoznanja, kdo sem, od kod prihajam, kaj je smisel življenja.