ZDRAVJE JOGIJA: PREHRANA

Hja, še en blog glede prehrane. A moj prvi blog glede tega. Skozi moj pogled. Če želiš brati dalje, ozavesti, popravi svojo držo telesa in se udobno namesti. Ne bom pisala receptov, ogromno jih je že zapisanih in ogromno jih zgleda še bo. Ne bom svetovala ali vsiljevala svojega jedilnika, ker je ta nastal na podlagi mojih izkušenj,  lastnega raziskovanja in opazovanja. Raje se bom usmerila na tri različne odnose, ki zame skupaj tvorijo pravilno prehranjevanje. Rešitev je v preprostosti. Sodobna hrana se zelo razlikuje od tiste, ki so jo jedli naši predniki. Največji težavi sodobne prehrane sta slaba kakovost živil in pretirana količina. To, da jem lokalno in sezonsko hrano, obroke uživam počasi, zmerno in pozorno, ter se ob tem zavedam, da je hrana zdravilo. Vsak dotik, stik s hrano, je obred.

1. JEM LOKALNO IN SEZONSKO 
Tukaj ni potrebe po filozofiranju kaj jesti. Kratko in jasno "pravilo". Zavedati se, da hrana, ki prihaja iz drugega okolja, podnebja, morda le ni primerna zame, saj imajo ljudje, ki tam živijo, drugačne zobe, drugačne bakterije v prebavnih organih kot jaz. Iz okolja, kjer sem rojen oz, kjer živim je lokalna in sezonska hrana najbolj primerna za moje telo. Čemu potreba jesti jagode sredi zime? In nujne potrebe po "oh in sploh" gojih jagodah, ko pa so v naših gozdovih tako slastne in prav nič manjvredne jagode..

2. JEM ZMERNO, POČASI IN POZORNO

Jogi, ki zmeraj vadi se

in res je uma gospodar,

dosegel bo najvišji mir, 

nirvano to, ki v meni je.

Za jogo ni, kdor je` preveč

ali premalo, Ardžuna. 

Pa tudi tisti ne, ki spi 

premalo ali pa preveč.

Kdor zmerno hrani se in spi,

zmerno počiva in bedi, 

kdor dela vse umerjeno, 

z jogo nesrečo uniči vso.

(Bhagavadgita, VI :15,16,17)

Veliko jogijskih besedil svetuje zmerno prehranjevanje, takšno, ki ne moti naše prakse. Prekomerno jedenje je v Hatha Yogi Pradapiki poleg lenobe, velika ovira na poti joge. To ne pomeni, da jogi ne bi smel uživati v dobrotah, mora pa narediti, kar misli in čuti, da je prav, ne pa tisto, kar mu rečejo drugi. Samodisciplina v jogi zahteva čistost, strogost, ki je najbolj nujna, umirjenost, proučevanje samega sebe in samoizročanje. Tudi slovenski pregovor pravi, da je zmernost najlepša čednost, torej, pravočasno stran od mize in na krožniku naj ne bo več kot pet različnih vrst hrane. Ne pretiravam v količinah, predvsem pri začimbah, sadju, vitaminih in mineralih (če se tukaj ustavim ob nenadni "kurkuma revoluciji": ali resnično moje telo potrebuje celo žlico kurkume, ker ima toliko dobrih lastnosti?). Praznični dnevi lahko hitro porušijo ritem, zato je v teh dneh potrebno zbrati moč in se prilagoditi, ne da bi me kaj vrglo s tira. A to lahko storim le tako, da postanem gospodar nad svojim telesom, svojim domom z enim stebrom in devetimi vrati.

Koliko časa je hrana v ustih?

Kako dobro prežvečim hrano?

V ustni votlini se hrana mehansko obdela s pomočjo zob in sline. Ko pogledam hrano in jo vonjam, ali samo če pomislim na neko hrano, se v ustni votlini pospeši izločanje sline. Slina je pomembna za žvečenje, okušanje in požiranje hrane, hkrati pa vsebuje prebavne encime. Obdelovanje hrane v ustni votlini naj bi trajalo tako dolgo, dokler ta ne steče tekoče po požiralniku. Zobje niso samo za estetski videz obraza in jasnega govora, njihova primarna dejavnost je sekanje,grrrrizenje, žžžvečenje, mletje. Tako bodo ostali prebavni organi učinkovito delovali. Če jem počasi, lahko dalj časa uživam v njenem okusu in tudi prej bom sit. Če jem prehitro, s tem "prehitim" mehanizme, ki mojim možganom sporočijo, da sem pravzaprav že sit.. Če jem počasi, se preprosto lažje zavedam kako in kaj jem. Hrana, ki jo jem, naj bo takšna, da se vidi, kaj za eno vrsto hrane jem, aha, to je cvetača, aha, to je korenček, to je rdeča pesa. Da jo zgrizem sam, jo žvečim, meljem, meljem, meljem s slino in nato hrano spijem.Da, prav ste prebrali, hrano je treba popiti, saj je to odličen način, s katerim hrano bolje razgradim in iz nje dobim več hranilnih snovi, obenem pa postanem bolj intimen z njo. Uporaba mikserjev v kuhinji in uživanje "hrane" v obliki praškov in napitkov? NE, hvala! Ob knjigi, pred tv sprejemnikom, ob telefonu, političnih razpravah, športnih tekmah, o problemih.. se takrat nezavedno še hitreje hranim, goltam kose hrane, goltam še zraven te nevidne vsebine. Pogovori ob obroku naj bodo lahkotni, nežni,naj se vrtijo raje okrog hrane.Zdrava in redna prebrava je ključ do zdravja telesa. Kajti zdravje se začne v črevesju, ki je najbolj inteligenten in najstarejši evolucijski organ, ostali organi so bili in so le priveski. Kakršnokoli težava v črevesju, ali kot presnova fizične ali mentalne prehrane, se najprej pokaže skozi druge organe (jetra, želodec, vranica, ledvice, pljuča, koža..). Največji ubijalci zdrave črevesne flore so stres, nepravilna prehrana ter zdravila in antibiotiki. 

MEDITACIJA S KAKIJEM

Izberi si svoj najljubši sadež. Jaz sem si izbrala kaki. Lahko jem svoj sadež zavedno? Ali ga jem raztreseno? Kaj pomeni zavestno jesti jabolko, kaki, karkoli? Kaj pomeni jesti brez zavedanja? Ko jem jabolko, se ne zavedam, da jo jem. Ne okusim njenega vonja, okus morda samo ob prvem grižljaju, nato pa se nekam izgubi. Ob vsem tem pa ne morem ceniti njegove čudovite in dragocene narave. Mogoče jem jabolko samo zato, ker pravijo, da eno na dan odžene zdravnika vstran?  Mogoče jem kakije samo zato, ker je nekdo rekel, da ima največ vitamina C in krepi imunski sistem? V tem pogledu je hrana samo sredstvo, ne pa resničnost, dar narave in ta dar imeti na voljo. Če se ne zavedam, da jem kaki, kaki ni resničen in če kaki ni resničen, tudi tisti, ki se hrani z njim, ni resničen. Uživati neki sadež s pravilno pozornostjo pomeni pravi stik z resničnostjo. Misli se ne zatekajo na tv ekran, ali mislim o včeraj ali jutri, temveč ostajam popolnoma v sedanjem trenutku.

Vzamem en ravno prav umeden kaki in ga nežno položim na krožnik. Začnem ga opazovati in diham tako, da se mi razkrije kot čudež, kakršen je. Kaki ni nič manj kot čudež, in to jasno viden čudež. 
Ob opazovanju sem popolnoma navzoč, tako se mi bo kaki popolnoma razkril.V kakiju vidim sonce, dež, burjo. Ko sežem vanj z žličko, si pozorno ogledujem barve, zgradbo lupine in vsebine, poslušam zvoke in vonjave ter polno okušam njegovo naravo znotraj sebe.
Kaj zares okusim, ko preneham razmišljati ali je kaki okusen ali ne? To so le misli.
Kakšen okus imam v ustih?
Kaj se dogaja v ustih, medtem ko jem kaki?
Kaj počne moj jezik?
Kaj se zgodi, ko pogoltnem? Kdaj izgubim sled za grižljajem?
 Čutim, da me lahko en sam kaki zelo osreči. Sreča ni nekaj, kar najdem na cilju. Je tukaj in zdaj.

Tudi Mucu je izbral kaki!

3. HRANA JE ENERGIJA, HRANJENJE JE OBRED

Priprava hrane in hranjenje naj bo obred. V mirnem okolju, ob prijetni glasbi, v tišini. Ko lupim krompir, lupim krompir. Sliši se enostavno. A kamor gre pozornost, tja gre energija. Več, ko bomo usmerili pozornost v pripravo in uživanje hrane, več bo imela energije, s tem pa bo tudi bolj hranljiva in zdravilna. Hrano pripravljam in jo jem s hvaležnostjo in spoštljivostjo, saj zelo močno vpliva na strukture energijskega polja človeka.  Kadar jem, izkazujem čast telesu tako, da sem sproščen in se primerno posvetim obroku. S pravilno prehrano se lahko zdravimo, nepravilna prehrana pa je za nas tako nevarna kot nepravilni pogled na svet, neustrezno obnašanje ipd. Prehranjevanje ob knjigi, tv sprejemnikom, političnih razpravah, športnih tekmah, o družinskih problemih... povzroča velike travme v energijskem polju. Kajti, v času, ko se hranim,  prihajajo v podzavest informacije iz okolja popolnoma svobodno, brez predhodne kritične presoje. Med pripravo in med uživanjem obroka tudi ne uporabljam telefona .Vsak obrok naj bo obred ali duhovni proces.

Za Italijane je kosilo vrhunec dneva in si zanj vzamejo več ur. Družina in prijatelji se zberejo, pripravijo bogate obroke ob tem pa lagodno pijejo vino in se sproščeno pogovarjajo.

Tudi najstarejša kitajska kuharska knjiga, ki jo je napisal cesarski zdravnik na mongolskem dvoru leta 1330, gleda na hrano predvsem v zvezi z ohranjanjem zdravja. V uvodu pravi: "Kdor hoče poskrbeti za svoje zdravje, mora biti skromen pri okusih, pregnati mora skrbi, brzdati svoje želje, krotiti svoja čustva, dobro skrbeti za svoje življenjske moči, varčevati z besedami, gledati lahkotno na uspehe in neuspehe, se ne zmeniti za žalost in težave, odgnati nore ambicije, izogibati se velikim nagnjenjem in odporom, umiriti svoje gledanje in poslušanje ter biti zvest svoji notranji dieti. Kako naj človek zboli, če ne utrudi svojih živcev in obremeni svoje duše? Kdor torej hoče skrbeti za svojo naravo, naj se hrani samo tedaj, ko je lačen, naj se ne baše preveč s hrano, tudi s pijačo naj se ne naliva. Naj je`bolj malo in v velikih presledkih, ne preveč in ne prepogosto. Skrbi naj za to, da bo čutil še malo lakote, ko bo dobro nahranjen, in da bo malo nahranjen tudi tedaj, ko bo lačen. Če se je človek preveč najedel, to škodi pljučem, če pa je lačen, pa to zavira pretakanje življenjske energije".


Hranjenje pa je lahko tudi odlična priložnost vaditi pozornost: 

Pravilno prehranjevanje je takrat, ko imam spoštovanje do telesa, do sebe, si upam priznati, kako se počutim, si upam dati svojemu telesu tisto, kar potrebuje. Telo je moj prvi dom, je moj tempelj, je moje oblačilo, v katerega se lahko skrijem, je moje zavetje, je moj intimni partner. Moje telo odseva mojo zgodbo. Pravilno prehranjevanje, tako fizične kot mentalne hrane, pa je tudi dobro vedeti, kaj resnično potrebujem in ne kaj mislim, da potrebujem. A vse odgovore dobim le skozi samodisciplino, s samoproučevanjem in ozaveščenim odnosom do hrane.

"Slasten obrok

je videti privlačen, 

a ponoči

gre skozi telo

in postane odvraten.

Najejmo se ljubezni!"

(Rumi)

Prejemanje hrane je kot prejemanje ljubezni. Tako si ljubezen lahko podarim tudi tako, da si privoščim dobro hrano in v njej uživam.
In ker to pišem ravno v času obilnih miz, se ne vprašajmo samo, kako in koliko smo pojedli, zelo je vredno tudi razmisliti o tem, koliko hrane se tudi zavrže. 
Kajti, odnos do hrane, je tudi odnos do sebe. Odnos do Življenja.

Kako že piše na koncu kuhinjskih receptov?

PA DOBER TEK!

JOGA JE PROCES OSVOBAJANJA

Že kot otrok sem čutila,da sem se rodila zato, da se gibam in da bi rada druge učila se gibati, da premaknejo svoje telo in srce ter podrejo zidove med svojimi izkušnjami in zmožnosti ter med svojimi sanjami in resničnostjo. Odraščala sem ob gumitvistu, glasbi 80-ih in 90-ih let med mačkami in kokoškami. Prijateljice sem učila "žensko in moško špago", saj katera pa takrat ni hotela biti gibčna pri gumitvistu? Takrat je bil dostop do teh vaj zelo skromen, pomagala sem si s knjigo od mame ("Telovadba za vsak dan" in z revijo "Pionirski list"). Vaje sem si skrbno zapisovala, tudi o sproščanju in dihanju, čeprav takrat še nisem dojela kaj sploh pomeni biti sproščen in sam pomen dihanja. In tako kot morda vsak človek, sem se tudi jaz v obdobju odraščanja nenehno spraševala, kdo sem, od kod prihajam, kam grem, kaj je smisel življenja, zakaj moramo umret in podobno. Bila sem radovedna in brskala v knjigah, revijah, da bi našla odgovore na svoja vprašanja.

FOTO: L. Rebol

Še pred vstopom v srednjo šolo, mi je prehitra rast povzročila kifozo v prsnem delu hrbtenice in dobila sem korektivni steznik. Nič več gibanja, morala sem ga nositi 23 ur na dan, skoraj pet let. Besedo JOGA sem opazila nekega dne med čakanjem v knjigarni, ko sem ujela knjigo z naslovnico lepe ženske v "nenavadni" drži (Lucy Lidell, Joga). Občutka, ki se je rodil med opazovanjem te drže, ni mogoče opisati. Takoj po snetju "mučilne naprave", ki ni prav nič pripomogla k zravnani drži, sem se lotila knjige in praksa joge se je začela. Joga, kot sem jo takrat začela sama in jo po svoje "razumela", me je vzpodbudila, da sem z nekim uporom odvrgla preteklo masko in se zagnala k iskanju tistega, česar sem se kot otrok pred steznikom nejasno spominjala kot SVOBODE. Prvi napredek se je nekega dne pokazal doma za mizo pri kosilu (skoraj vedno so me opominjali: drži se ravno, drži se ravno), ko je mama presenečena opazila, da me ni potrebno več opominjat. Čudenju še dolgo potem ni bilo konca. 

V času študija na Turistici sem spoznala čudovito učiteljico Jano van den Heuvel, ki me je seznanila z ashtanga- vinyasa jogo, mi razširila obzorje in bistveno spremenila moje takratne poti. Leta 2005 sem pri Jani (Suryasakti joga šola) opravila certifikat za učitelja joge in takrat začela s samostojnim poučevanjem joge, najprej v Termah Čatež in na Obali, kjer sem poučevala najrazličnejše ljudi in tako začela pridobivati prve izkušnje.


Veliko je načinov za potovanje do točke miru, točke mirovanja, točke svobode. Mene je do tja pripeljala fizično intenzivna disciplina ashtanga-vinyasa joge, ki sem jo vsakodnevno vadila skoraj deset let, še vedno si jo privoščim tu in tam, po občutku. Ker prva ljubezen baje nikoli ne zarjavi. Ker se v njej lahko predajam nečemu starodavnemu in skrivnostnemu. Naučila me je občutiti moč bivanja, a prej sem morala osvoboditi svoje telo. Kajti telo je izraz našega obstoja, v njem je shranjeno in izraženo vse, kar se nam je zgodilo. Šele, ko smo lahko prisotni v svojem telesu, šele takrat se lahko začne zdravljenje.

Še veliko je bilo učiteljev, ki so se globoko dotaknili mojega življenja z jogo. A najbolj pomembni učitelji so moji učenci, ki ji lahko vodim le tako, da jim sledim, saj so me vedno pripeljali natanko tja, kamor sem morala priti.

Ni lepšega kot priti do spoznanja, da je vsa moč v nas samih, pri tem je včasih potrebno malo vzpodbude, discipline, vztrajnosti in radovednosti, da se naučimo česa novega. In predvsem potreba po upočasnitvi svojega življenjskega potovanja, da si lahko ogledamo posamezne korake na poti do zavedanja in opaziti njihovo medsebojno povezanost.  Le tako bomo dobili moč, da stopimo korak naprej proti modrosti in skrivnosti, ki se razkrivata v naših notranjih svetovih. Le tako lahko pridemo do samospoznanja, kdo sem, od kod prihajam, kaj je smisel življenja.