"Vyadhi - styana - samsaya - pramadalasya - virati - bhranti - darsanalabdhabhumi - katvanavasthitatvani citta - viksepas te ntarayah"
(Bolezen, utrujenost, dvom, nepozornost, lenoba, navezanost na posvetne reči, zmota, nedoseganje neke stopnje, nestanovitnost je devet razlogov za nestanovitnost uma in jih imamo za ovire")
V tej sutri Patanjali našteva devet stanj uma in telesa, ki povzročajo vikšepo (motnja v umu) in predstavljajo ovire na poti joge. Pa si jih podrobno oglejmo.
1. BOLEZEN - um se v primeru bolezni vedno znova vrača v telo in ne more ostati obrnjen navznoter. Zato je odlično zdravje nujno potrebno za jogijsko pot, h kateremu pripomorejo redna praksa asan oz. jogijskih položajev in praksa pranajame- praksa dihalnih tehnik.
2. UTRUJENOST - nekateri ljudje imajo sicer zdravo fizično telo, nimajo pa dovolj močnih živcev, zaradi česar se vedno počutijo šibke in nimajo volje, da bi se lotili kake naloge, ki traja dalj časa. Kronična utrujenost je v mnogih primerih psihičnega izvora in nastane zaradi pomanjkanja kakega določenega in dinamičnega cilja v življenju. Lahko je vzrok tudi okvara v energetskem telesu, posledica pa je pomanjkanje življenjske moči v telesu.
3. DVOM - neomajna vera v učinkovitost joge in njenih metod je nujna za njeno uspešno izvajanje, ta vera je potrebna za uspeh pri kakršnemkoli početju, še toliko bolj pa na področju joge. Ko stopimo na to čarobno jogijsko potovanje, je cilj neznan in neotipljiv, ni točno določenih standardov, po katerih ocenjujemo in merimo svoj napredek. Zato se dvomi kaj radi pojavijo v našem umu.
Ali to zares pomaga?
Ali je to, kar počnem, učinkovito?
Sem sploh sposoben premagati ovire in doseči cilj, ki sem si ga zadal?
Ali res obstaja neka Resničnost ali pa gre morda le za privid?
Takšni in podobni dvomi se nas polotijo od časa do časa, še zlasti, ko gremo skozi obdobje potrtosti. Ta obdobja so neizogibna na poti slehernega iskalca. In ravno v takih trenutkih iskalec potrebuje neomajno vero v svoj cilj, vero vase, vero v metode, ki jih uporablja. Obdobja depresij in dvomov so zlasti izrazita na začetku, vednar bosta naše obnašanje in odziv nanje pokazala, ali imamo pravo vero ali ne. Če se ne zmenimo zanje, tudi če jih močno občutimo, bo za dežjem ponovno posijalo sonce in lahko bomo nadaljevali svojo pot novim navdušenjem. Če pa dopustimo, da ti dvomi in razpoloženja vplivajo na našo prakso in ob tem zmanjšamo svoja prizadevanja, bo to vplivalo na naš um in nazadnje zapustili pot joge.
4. NEPOZORNOST je ovira, ki ogroža ogromno iskalcev na jogijski poti, saj preveč sprošča um in spodkopava koncentracijo. Nekateri ljudje so že po naravi nepozorni, in kadar se takšni odločijo za jogo, prinesejo s seboj tudi nepozornost. Je slabost, ki človeku ne dovoljuje, da bi karseda uspešno opravil kako nalogo in je s tem obsojen na povprečno življenje. Patanjali tukaj navaja, da nepozornost ni samo ovira, ampak tudi nevarnost, saj je nepozoren jogi kot otrok, ki se igra z ognjem.
5. LENOBA je razvada, ki povzroča nezbranost uma. Je slaba duševna razvada, ki nastane zaradi naše želje po udobju in lagodnosti, kakor tudi želje, da se izognemo kakršnemukoli naporu. Utrujenost bi lahko bila čisto fizična okvara, medtem ko lenoba pa je v glavnem psihično stanje. Za ozdravitev lenobe je potrebna stroga in dolgotrajna disciplina, ki temelji na naporih in težkih nalogah.
6. NAVEZANOST NA POSVETNE REČI - velika večina sodobnih ljudi je tako zatopljenih v najrazličnejše interese v zvezi z zunanjim svetom, da sploh nima časa niti pomisliti na prave življenjske probleme. Tudi če šele vstopamo na pot joge, bo gonilna sila preteklega življenja še vedno prisotna in ni lahko popolnoma prekiniti zanimanja za posvetno življenje. Hrepenenje po posvetnih stvareh lahko še lep čas nadleguje in predstavlja resno motnjo za umiritev uma. Vse je odvisno od tega, kako čisto je zavedanje resničnosti oziroma kakšna je sposobnost razlikovanja med resničnim in neresničnim. Če lahko zares vidimo utvare, ki so povezane z iskanjem in pehanjem za posvetnimi rečmi kot so bogastvo, slava, ime, kopičenje itd.., nas naenkrat ne privlačijo več in jih seveda več ne iščemo. Če nimamo te sposobnosti, se bo v nas bil nenehen boj med željami, ki obračajo um navzven.
7. ZMOTA pomeni jemati stvari za to, kar niso. Do tega pride zaradi nezadostnega razumevanja in razločevanja. Iskalec lahko že na samem začetku vidi neke luči in sliši neke zvoke, ki so precej lažne in ne pomenijo kaj dosti. Večina se jih navduši nad takimi izkušnjami in si začno domišljati, da so napredovali. Vzrok za to je večinoma duhovna nezrelost. Taka nenavadna in nepomembna psihična doživetja jih lahko tako omrežijo, da kmalu zaidejo na stranska pota.
8. NEDOSEGANJE KAKEGA STANJA - v zgodnji fazi jogijske poti je bistvena tehnika utrditev uma, predvsem na stopnjah koncentracije in meditacije ter postopno poglabljanje uma na globlje ravni zavesti. Pri vseh teh tehnikah je potrebna močna in vztrajna volja. Včasih se zdi, da je kak prehod lahkoten, včasih pa se zdi, da sploh ne napredujemo in da je pred nami zapora. Zato je potrebno že na začetku gojiti skrajno potrpežljivost in sposobnost samopredaje.
9. NESTANOVITNOST je ovira, ko jogi stopi na naslednjo stopnjo, pa se tam ne zna obdržati in um se mu nenehno vrača k prejšnji stopnji. Zato je potrebno veliko napora, da bi se lahko obdržal na novi stopnji. Takšno vračanje na prejšnjo stopnjo je neizogibno, toda eno je, če izgubimo sposobnost ostati pri nadaljni stopnji samo zato, ker vaja dela mojstra, drugo pa je, če se to zgodi zaradi nemirnosti uma.
Zato je potrebno jogijske vaje opravljati dooooooooooooooolgo časa, vmes ne sme biti prekinitve ter po poti joge hoditi predano in spoštljivo. Vse ostalo bo prišlo. Zato praksa, praksa, praksa, praksa, praksa... in še enkrat PRAKSA!
Vir: Taimni, I.K.:"Veda o jogi: Patanjdžalijeve Sutre o jogi v sanskrtu s transliteracijo v latinici in komentar"; 1995, Založba Bele
Vir: Taimni, I.K.:"Veda o jogi: Patanjdžalijeve Sutre o jogi v sanskrtu s transliteracijo v latinici in komentar"; 1995, Založba Bele
