UJETA SODOBNOST V TELESU

Znamo ga izčrpavati,
znamo ga omejevati,

znamo ga stradati,

znamo ga prenajedati,
znamo ga presedati,
znamo ga preglasiti,

znamo ga zanikati,

znamo ga dišaviti,

znamo ga krasiti,

znamo ga razkazovati,

znamo ga oblačiti,
znamo bežati iz njega,
znamo živeti s prepričanji,
znamo živeti s pravili,

Photo by David Lotrič

znamo živeti s spomini,

znamo živeti s hrepenenji.

Ali znamo: 
ga uporabljati, 
ga slišati,

ga upoštevati, 
ga sprejemati,

mu zaupati,
mu dati pomembnost,

ga imeti radi, 

ga spontano premikati,

ga sprostiti,

se udobno namestiti vanj,
priti v stik z njim,

biti sami z njim,

ga občutiti, 

danes živeti živahno v njem,
najti Tišino v njem,
najti Sebe v njem,
praznovati Življenje z njim?

KAR BODI JEZEN, KO SI JEZEN!

Te kaj moti na spodnji fotografiji? "Budistični menih je izpustil jutranjo meditacijo!" - ta pripis sem videla na družabnem omrežju. Preden začnete "obsojati" tega meniha, dajmo se poglobit v čustvo jeze.

vir:gOOgle

Kaj so čustva?


Vsako telo, katerekoli življenjske oblike in prav tako naše telo, ima lastno inteligenco. Telesna inteligenca je neločljiv del vesoljne inteligence, ena od njenih številnih izrazov. Ta inteligenca uravnava in usklajuje:

• srčni utrip,
• krvni obtok,
• vse telesne organe,
• imunski sistem,
• pretvorba čutnih zaznav v živčne impulze do možganov in 
• še tisoče drugih funkcij!

Tako s telesom ne upravljamo sami. Ta inteligenca pa se odziva tudi na sporočila našega uma, na naše misli. Čustva so torej odziv telesa na naš um, lahko se pojavijo brez ali pa z našim privoljenjem. Lahko se pretvarjamo, da jih ne občutimo, vendar bomo tako postali skladišče neuporabnih, zastarelih čustev. Obremenjujejo nas nerazrešene stvari iz preteklosti in natrpani smo z zadevami, ki ne ustrezajo temu, kar trenutno smo in počnemo. Ali se zavedamo, kako natrpane so naše čustvene omare?

Čustva so po svoji naravi kratkotrajna in minljiva, niso ne dobra, ne slaba. So le osnovne sile z določenimi vibracijami in funkcijami naše življenjske energije. Za naše zdravje in dobro počutje pa so ključnega pomena. Vsako čustvo predstavlja določeno raven in vibracijo energije, ki mora svobodno teči, če želimo živeti v trenutku, v sedanjosti.

Če se lahko veselim in smejim, zakaj se ne smem jeziti?

Osnovna naloga čustva jeze je, da se branimo. Je odgovor na vdor preko osebnih meja, da lahko branimo svojo integriteto. Z njo rečemo "ne" krivici in tako zarišemo meje okrog sebe. Prava jeza zareže hitro, brez nepotrebnih razlag. Lahko je celo podobna izbočenemu mačjemu hrbtu, ki se brani pred napadalcem. Pristna jeza s svojo upravičenostjo in neposrednostjo razgali nepravilnosti in zaščiti integriteto tako, da koristi vsem vpletenim. In ravno to vidim na zgornji sliki, pristno, neposredno jezo.

A jeza, žal, je najbolj prepovedano, potisnjeno in družbeno nesprejemljivo čustvo. Ko jo potlačimo, zadržimo v sebi, nezavedno v telesu ustvarjamo odlagališče neizražene jeze - kot tempirana bomba, ki čaka na svojo priložnost. Tradicionalna kitajska medicina razlaga, da se jeza materializira v jetrih. Mogoče od tod poznamo že znano frazo: "kako mi gre na jetra"? V telesu se prekine energijski tok, škodljivo vpliva na srce, imunski sistem, prebavo, izločanje hormon in še bi lahko naštevali. Če je torej strupeno in škodljivo za nas, z neizraženo jezo okužimo še druge ljudi, tudi tiste, ki jih ne poznamo ali pa nismo v neposrednem stiku z njimi. Potlačena jeza je tista, ki je najbolj škodljiva, strupena in žal, zelo, zelo razširjena. Ne verjamete? Že samo bežen prelet črne kronike ali ogled dnevnih poročil je čisto dovolj, da jo prepoznate. Znaki potlačene jeze so vidni na celem telesu: zaklenjene čeljusti, stisnjene pesti, štrleče brade, zvišani glasovi, otrdele hrbtenice, srepeče oči, izrazite gube med obrvema... Ta strupena semena potlačene jeze vzkalijo prav vsak dan in nas uničujejo. Samo poskusite ozavestit stanje in dogajanje v telesu, ki se porajajo v času jeze. Dihanje, srčni utrip, telesna toplota, katere telesne napetosti so najbolj navzoče, ko ste jezni. Karkoli zaznate, dovolj je zavedanje.

Ko se sprijemamo z izzivom jeze in trenutki razdražljivosti, se ne bojujmo proti takim stanjem, objemite jih z nežnostjo, kot mati, ki vzame jokajočega otroka v naročje. Ta jeza je naša, zato ne bi smeli biti nasilni do nje, kakor tudi ne do vseh negativnih čustev. Pozdravimo jo kot starega prijatelja, ki je prišel k nam na obisk. Postanimo pozorni na misli, ki se ob jezi porajajo, katere morda hočejo upravičiti ali razložiti nezadovoljstvo v nas. Če se zavedamo stanja, ki je tisti trenutek v nas, je to že velik uspeh. Občutek, kdo smo, se spremeni, prej smo bili jeza, zdaj pa smo zavedanje. Na ta način v sebi ustvarimo prostor, kjer jeza postane manjša in tudi hitreje mine. 
Včasih pa situacije v življenju zahtevajo, da ne moremo voljno prenašati zlorabe ali pa postanemo žrtev nezavednih ljudi. Takrat je potrebno, da jim jasno postavimo svoje meje. Za besedami naj bo odločnost, brez nasilne odzivnosti. Menih na sliki je uporabil le en prst, ki brez besed pove dovolj. Spontano je sprostil svojo odvečno energijo jeze.

Če bi se naučili primerno izraziti svojo jezo in s tem braniti meje svoje integritete pred tem, kar nas ogroža, bi bila jeza bolj sprejemljiv odziv in prava rešitev, brez stranskih učinkov potlačene jeze. Spontana sprostitev jeze, kot jo vidimo na zgornji sliki, pogosto povzroči občutek sočutja s strani osebe, ki ni upoštevala naših meja. Spontana, iskrena, neposredna in upravičena jeza pripelje do sprejemljive oblike sočutja. 

Kajti, ne glede na to, kaj govorimo, delamo ali kakšen obraz kažemo svetu, svojega miselno-čustvenega stanja žal ne moremo skriti. Vsi smo to že doživeli, ko smo nekoga začutili, čeprav morda le podzavestno.

Zato,človek, le jezi se!

IMAMO VEČ KOT DOVOLJ

Predpostavimo, da imamo ta trenutek vsega dovolj. Resnično. Imamo dovolj denarja v žepu, dovolj hrane v hladilniku, dovolj čevljev v omari, ljubezen, ki jo prejemamo, je čisto dovolj. A družba in mediji nas vedno bombardirajo s sporočili, da potrebujemo več in moramo biti bolj veseli, seksi, uspešni, fleksibilni, ekološki, napredni, mladostni in še in še... neskončna reka tega, kar bi morali imeti ali kar nimamo.
Kdaj ste se nazadnje zbudili in preživeli vsaj minuto z osredotočanjem na svoje telo, dih in svet, ki vas obdaja? Vedno se osredotočamo na to, kar želimo ali česa nimamo. In to, kar si želimo, ni nujno tisto, kar potrebujemo. Pogosto se ženemo za željami, ki nam na koncu ne prinesejo nikakršnega zadovoljstva, sreče in radosti.

Ali je to, kar si želim, resnična želja, ali je želja nekoga drugega? 

Pogosto se ne zavedamo, da se ženemo za željami samo zato, da bi se dokazali drugim in s tem zadostili našemu egu, ki ima vedno potrebo po ugajanju in s tem dobi potrditev, da smo vredni, da se čutimo zadostni. Prisluhnem sebi in se vprašam, kaj so moje resnične in iskrene želje? Zakaj bi hotel živeti življenje po željah nekoga drugega?

Hvaležnost.  Preveč slišana, uporabljena beseda. Ali jo res čutimo dovolj? Kaj pomeni biti zares hvaležen? Hvaležen za nekaj? 

Pogosto mislimo, da nimamo dovolj pogojev za srečo in zato radi bežimo v prihodnost, da bi jih našli več. A če se vrnemo domov, v ta trenutek, TUKAJ in ZDAJ, s pozornostjo, se zavemo že danih pogojev za srečo, radost, da jih imamo dovolj prav zdaj.  Če se ne zavedamo sonca, ves čas živimo v temi. Pozornost nam pomaga videti, da sonce je. In so ptice, so drevesa. Naš planet je čudovit. S pozornostjo se zavem, da imam telo. Živ sem. Lahko vidim. Imam pljuča in lahko diham. Imam dovolj močne noge, da se lahko premikam, hodim in tečem. Že ko se zjutraj zbudimo, se lahko najprej zavemo darila, ki nam ga ponuja življenje. To je darilo štiriindvajsetih ur. Zavemo se diha, sonca, neba, tega, da smo živi in zdravi. Hvaležnost je najbolj preprosta praksa. Lahko jo prakticiramo kadarkoli in kjerkoli, ne rabimo jogijske blazine, ne rabimo polne denarnice in polnega hladilnika. Vsak dan, vsak trenutek je blagoslov in priložnost za hvaležnost. Občutek hvaležnosti za to, kar že imamo, zavedanje, da imamo več kot dovolj pogojev  za srečo v tem trenutku, je zelo pomembno. 

foto: osebni arhiv

"Ko v rokah držim kos kruha, ga rad opazujem in se mu nasmehnem. Kos kruha je kozmični ambasador, ki nas hrani in podpira. Ko se zazrem globoko vanj, vidim sonce, oblake in mater zemljo. Brez sonca, vode in zemlje, pšenica ne more rasti. Brez oblakov ne bi bilo dežja za rast. Brez matere  zemlje, ki vzdržuje vse življenje, ne bi moglo zrasti prav nič. Zato je kos kruha v mojih rokah resnični čudež življenja." (Thich Nhat Hahn)

Čudeži oziroma darila, za katere smo lahko hvaležni, nas ves čas obdajajo, le prepoznati jih moramo in se jih zavedati. Pozornost na tisto kar imamo in ne na tisto, kar nimamo. Ko se bomo tega zavedali, bomo spoznali, da imamo več kot dovolj. Če bi skušali zapisati vse, za kar smo hvaležni, tale blog ne bi bil dovolj.

FOTO:osebni arhiv

PRVIČ NA JOGO: KAJ MORAM VEDETI?

Oblecite udobna oblačila
Vadba joge zahteva precej raztegovanja, upogibanja in zasukov, zato bodite oblečeni v trenirke, majice in podobna oblačila iz trikoja. Tudi oprijeta raztegljiva oblačila so primerna. Ni se vam potrebno odevati v slikovita, vrečasta ali draga "jogijska" oblačila. Vadimo BOSI, brez nogavic ali najlonk, saj nam lahko v takem primeru spodrsne na podlagi. Če pa ste zelo "zmrzljivi", imejte takšne nogavice, ki ne bodo drsele po podlagi. Odložite tudi nakit (vrat, roke) in ročne ure.

Prinesite odejo ali brisačo
Pri vadbi, še posebno na začetku v fazi ogrevanja telesa in stoječih poz, se telo navadno začne potiti in primerno je imeti pri roki brisačo za brisanje potu. Če postavljamo potno telo na joga blazino le-ta postane spolzka, s tem pa se poveča možnost zdrsa in poškodb. V končni relaksaciji pa je brisača ali odeja primerna z pokrivanje telesa, za zadrževanje toplote. Če nas začne zebsti je to lahko zelo moteče pri relaksiranju telesa, saj nam misli neprestano uhajajo "na toplo", telo pa se v takem stanju ne more sprostiti.

Ugasnite prenosne telefone
Še bolje je, da jih pustite v avtih ali torbah zunaj studia v katerem vadite. Če se vam zdi, da ne morete zdržati ure in pol brez "povezave", je to resen znak, da je vaše življenje preveč stresno. Dognano je, da smo za 90% stresa v našem življenju odgovorni prav sami. SNEMANJE STROGO PREPOVEDANO.

Parfumi in čistoča telesa
Ne odišavite se s parfumi ali drugimi močnimi vonjavami pred vadbo joge. Pri jogi vadimo pranajamo - dihalne vaje in čeprav je vam vaš parfum zelo všeč, vašemu sosedu morda ne bi prijal. Predvsem ljudje z alergijami so lahko občutljivi nanje. Prhanje pred vadbo je tudi zelo primerno. Ne samo da tekoča voda sprosti napetost in umirja misli, vendar so tudi vadbeni prostori navadno precej napolnjeni in če se nekdo poti pol metra od vas v zaprtem prostoru ste takoj seznanjeni z njegovo čistočo telesa. S prhanjem po vadbi pa počakajte kako uro ali dve.

Vadite na prazen želodec
Priporočamo, da ne jeste ničesar vsaj dve, tri ure pred vadbo. Če vadite s polnim želodcem, se vam lahko pojavijo krči, tudi slabost. Še posebej v zasukih, predklonih, inverzijah prebavljanje hrane ustavlja tudi energijo, po kateri lahko postanete letargični ali zaspani. Če imate posebno zdravstveno stanje, zaužijte lahko prebavljivo hrano, ki ne povečuje kisline v želodcu (sladko sadje, prepečenec, arašidi) kakšno uro pred pričetkom vadbe.

Nič hrane in pijače v studiju
Če je potrebno, prinesite v studio vodo v steklenički, vendar odsvetujemo pitje vode med vadbo. Pri vadbi joge je zaželjeno, da se telo segreje, pitje tekočin pa telo ohlaja. Po vadbi pa seveda priporočamo pitje navadne, negazirane vode.

Pridite dovolj zgodaj
Zaželjeno je, da pridete v studio 5-10 minut pred napovedano vadbo in izkoristite ta čas za relaksacijo. Vstopanje v studio med pričetkom vadbe je neprijetno za ljudi, ki se že koncentrirajo. Če se zgodi da pridete prepozno, vstopite v dvorano kar se da tiho in kolikor se da neopazno, odvijte blazino, se udobno usedite, parkrat globoko vdihnite in izdihnite, sprostite mišice in se nato priključite skupini. Če pridete dovolj zgodaj, lahko ujamete zanimiv pogovor s svojimi sojogisti ali učiteljem :-) V primeru, da morate vadbo zapustiti ravno takrat, ko se začenja sprostitev ali meditacija, storite to dosti prej, da ne motite ostalih.

Uporabljajte svojo joga blazino
Uporaba blazin v joga centrih, fitnes klubih ipd., ni posebno higienska, tudi če so ob njih na voljo različna razkužilna ali druga čistilna sredstva. Ko kupujete joga blazino, priporočam, da izberete takšno, ki ni predraga (več kot 60 eu, v tem primeru bolj plačate znamko podjetja) pa tudi ne prepoceni (manj kot 20 eu, katere se izredno hitro obrabijo, so skrajno neudobne predvsem za zapestja in kolena). Blazino "srednjega" razreda, ne boste verjeli, ob vsakodnevni praksi, imam že deseto leto! In to je točno ta:

 Ta "slabi" blazini sem raje podarila Caci :-)

Opustite tekmovalni način mišljenja
Joga je popolnoma netekmovalna vadba. Ni le vadba telesa ali cross-training, je duhovna vadba, ki krepi telo, ga naredi bolj gibkega in vsesplošno bolj zdravega, s ciljem umirjanja misli, odpiranja srca in pospeševanja duhovnega razvoja.

Posvetite pozornost svoji vadbi
Vadba joge poteka od znotraj navzven. Ko ste zmožni končati vadbo, ne da bi opazili kako je vadila oseba poleg vas ali kaj je nosila, ste bili res popolnoma osredotočeni na svojo vadbo. Opustite klepetanje in vse pogovore med prakso joge. Joga je delo s seboj iz trenutka v trenutek, to pa zahteva kar nekaj napora in zbranosti. Zato klepet odložite za čas po vadbi, nikogar ne zanima, kaj ste danes jedli za kosilo ali kakšen film greste gledat zvečer v kino, niti to, kako naporen vam je določen položaj. Joga je stanje umirjenega miselnega toka. Ko smo to, kar smo, nič več ali manj.

Bodite strpni in upoštevajte meje zmožnosti svojega telesa
Naredite največ kar se da s tem, kar imate in kjer ste. To pomeni, ne pretiravajte z raztezanjem ali vajami vzdržljivosti. Kadarkoli v življenju začnete z vadbo joge, je pravi čas za vas. Nič predznanja ali posebne razgibanosti ni potrebno za začetek vadbe joge. Položaj otroka ali BALASANA je vedno opcija, mogoče izgubite povezavo z dihom, mogoče ste v skupini ljudi, ki delajo različne stopnje, mogoče pridete do položaja, ki ga ne zmorete ali razumete, brez sramu si vzamite počitek v balasani. Tudi če že obvladate chaturange dandasane ali salambo siršasano, dovolite si biti  resnično začetnik. Z umom začetnika pomaga, da se rešite vseh predsodkov o tem, kaj boste zmogli, kaj ne. Opustite vsa pričakovanja in odpore, tako boste dobili lepšo in boljšo izkušnjo. Hitreje boste napredovali, če se boste premikali s sočutjem in hvaležnostjo, delovali od tam, kjer ste in ne od tam, kjer mislite, da bi morali biti. Vaja dela mojstra :-)

Omenite učitelju morebitne poškodbe, ki jih imate, tako da vam le-ta lahko pomaga in vas vodi v posameznih pozah. Seveda mu tega ne omenjamo med uro, za to je dovolj časa pred ali po vadbi. V primeru, da gre za hujše pretekle poškodbe ali operacije na telesu, se nujno pred vadbo posvetujte z osebnim zdravnikom, če je vadba joge primerna za vas. Predvsem pa ne hodite na vadbo, ko ste prehlajeni ali na pol bolni, saj s tem ogrožate ljudi okrog sebe. Telo med okrevanjem nujno potrebuje počitek, če pa si vseeno želite gibanja, pojdite raje na svež zrak ali pa jogijske vaje opravite doma. 

V PRIMERU ZAMUDE, TIHO VSTOPITE V PROSTOR, OPRAVITE DIHALNO VAJO IN VSAJ DVE PONOVITVI OGREVALNE VAJE. NATO SE LAHKO PRIKLJUČITE VADBI.

JOGA IZZIVI V NARAVI

Zakaj bi čez poletje prekinili svojo prakso, ko pa ravno v tem času lahko stopnjujete svoje izkušnje v jogi? Poletje je za mnoge najlepši del leta, saj nas lepote narave vabijo, da jih doživljamo in spoznavamo. Glavni vidik joge je biti v trenutku, biti eno z naravo in z vesoljem. To je tudi razlog, zakaj veliko položajev odraža gibanje živali in narave. Ko je vaše telo v položaju drevesa ali mačke, ali pa se fluidno premikate skozi Suryo Namaskar, zbudimo v sebi občutke harmonije, brezčasnosti in povezave z vesoljem.
Učilnica na prostem, brez ogledal, brez ravnih linij, lahko ponudi vrsto novih izzivov v Vaši joga praksi. Sploh pa, izziv ni niti dober ali slab, izziv je preprosto izziv. Zato se ne morem po njem pritoževati ali česa obžalovati, saj le tako zdržim na poti do znanja.

"Neravna tla so melodija za noge." (arhitekt F. Hundertwasser)

Čutilo tipa je najpomembnejše od vseh, bolj kot si to upamo danes priznati. V koži, ki je naše največje čutilo, so čutilna telesca, iz katerih izhajajo senzibilna živčna vlakna, ki prevajajo vzburjenja v možgansko skorjo. Najpomembnejša telesca v koži so torej sprejemniki štirih različnih čutov. za tip, mraz, toploto in bolečino. Za tip so preprosto zgrajena tipalna telesca, v katerih so čutnice, ki so občutljive na dotik, teh je največ ravno na naših dlaneh in na stopalih, s katerimi spoznavamo obliko, velikost, kakovost, površino in težo predmetov. Dotik je primarna človeška izkušnja, v kateri je skrita potreba po bližini. Hoja po ravni površini ni tisto, kar je narava predvidela za nas, posledica tega pa je, da smo več bolani in nesrečni. Ne verjamete? Vprašajte se takoj zdajle: kje ste srečnejši, na velikem asfaltnem parkirišču ali na hribu? Narava nima ravnih linij, to je samo umetna definicija iz matematike. Neravna tla lahko zelo izboljšajo jogijski položaj (asano), ne samo na fizičnem, ampak tudi na subtilnem nivoju. Z Zemljo se povežemo, da iz nje črpamo psihično in telesno moč. Je največji darovalec elektronov, kar jih imamo. Dotok negativnih ionov pomaga nevtralizirati pozitivni naboj kjerkoli v našem bitju. Četudi jogo na splošno prakticiramo bosi, smo zunaj toliko bolj v tesnem stiku z materjo Zemljo. Bose noge so vir  zdravja in občutek svobode brez ovir.

"Sreča je biti z naravo, jo gledati in z njo govoriti." (Tolstoj)

SVETLOBA. Surya Namaskar je v naravi nekaj posebnega, ko z rokami sežete k soncu navzgor in ga resnično pozdravite, objamete in se mu poklonite. Nobena umetna luč ne more pričarati edinstvenega ambienta kot ga pričarajo bleščeči žarometi sončnih žarkov.

VETER. Ni je večje blaženosti v izzivalnem položaju, ko zapiha veter in vas pri tem prijetno ohladi in poboža po obrazu.

ZVOK. Ko ste zunaj sploh ne potrebujete glasbe. Si dovolite odpreti svoj sluh za zvoke narave? Ko se odpremo zvokom narave, se pri tem nagonsko sprostimo. Poslušanje bitje svojega srca, dihanja in ob tem obdani s čudovitim orkestrom ptic, čričkov, šumenjem listja, šepetom travnikov, žuborenjem potoka, valovanjem morja... vse to so dodatni izzivi biti v sedanjosti, biti v zavedanju! Naj tega zavedanja ne odnese mimoidoči vlak, naj bo naš odziv nanj kot odmev.

ŽUŽELKE. Ne morete si kaj, da ne bi opazili pravljičen kostum žuželke, ki je začela raziskovat področje vaše blazine. Ali pa mravljica, ki si je slučajno zbrala svojo pot navzgor po vaših nogah, ravno, ko lovite ravnotežje, lahko še kako nadgradi in nagradi rutinsko prakso joge, predvsem prakse pratyahare (umik čutil navznoter). Morda pa vas pikapolonica povabi, da se osredotočite na nekaj majhnega in mirnega....O komarjih pa (zdajle) ne bi...:-)

OSTRENJE SPOSOBNOSTI "ŠESTEGA" ČUTA ALI PROPRIOCEPCIJE

Gibanje v prostoru, kjer ni sten, strehe, ogledal in ravnih tal, nam pomaga ostrit propriocepcijo. Poleg petih običajnih čutil (vid, sluh, vonj, otip, okus), ki nam dajejo pomembne izkušnje o okolju, je propriocepcija skoraj najbolj pomembno čutilo. Gre za sposobnost organizma za zavestno in podzavestno prepoznavanje položajev lastnega telesa v prostoru, predvsem za zaščito sklepov ob nepričakovani, hitri, siloviti mehanski motnji. Zavestni gibi so največkrat prepočasni, da bi preprečili nesrečo, saj so živčne poti zavestnih gibov daljše od refleksnih.
Tega čutila ne moremo videti, slišati ali občutiti, ker ga ne moremo "izklopiti" in tudi se ne spreminja tako intenzivno kot recimo zvok ali svetloba. Je velik zaznavni čut, saj ustvarja ogromno količino podatkov, kot vsi čuti skupaj. Je občutek položaja telesa v prostoru in gibanju, brez njega ne bi mogli stati, ker ne bi imeli ravnotežja. Še popraskali bi se težko, ker ne bi našli tega mesta, kjer nas bi srbelo.
Živci, ki ustvarjajo ta "šesti" čut so v mišicah, sklepih, kitah, vezeh, hrustancu in tudi v koži, ki našim možganom pošiljajo informacije o tem, koliko pritiska recimo se izvaja na njih in kako hitro se te sile spreminjajo. Zavedamo pa se tudi smeri naših oči in pogleda, kako močno se krči neka mišica, koliko velik je razkorak, koliko je upognjeno koleno. 
Je tudi čut, ki nam pove, kakšne velikosti je nekaj, kje v prostoru se nahaja, koliko moči potrebujemo, da dvignemo nek predmet ipd. In je tudi tisti čut, ki je odgovoren za užitek, ki ga v našem primeru občutimo z bosimi nogami na zemlji.
Ostrina tega čuta (kot tudi vseh ostalih čutov) z leti žal upada, kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj starejši ljudje pogosteje izgubljajo ravnotežje in padajo. Če ne zaznavamo, kako dolge so recimo naše noge in nimamo nadzora nad gibanjem, ne moremo ohraniti ravnotežja. In tudi veliko težje je preprečiti padec, če se spotaknemo.
Tako vadba na prostem izostri ta pomemben čut, razvijemo naravno prilagoditev v določeni drži in jo celo lažje poglobimo, kot v zaprtem prostoru ali na ravnih tleh. 

ŠIRJENJE POZORNOSTI IN POGLOBLJENA MEDITACIJA

Prakso osredotočanja in meditacije smo čez leto navajeni prakticirati v mirnem in nadzorovanem okolju. Če je prostor hladen, ga ogrejemo, če je pretopel, ga hladimo. Če je hrup, zapremo okna ali vrata. Če čutimo nemir ali rabimo več spodbude, si ustvarimo glasbeno podlago. A nič od tega ni mogoče na prostem, če ni blaženega vetriča ali okoliških glasbenikov (po našem okusu, seveda :).
Vsak praktikant pozornosti prav dobro ve, kako lažje se je fokusirat, ko ni motečih dejavnikov, niti radovednih mimoidočih oči. A ravno moteči dejavniki so del prakse pozornosti na prostem. Ko jim lahko izrečemo " dobrodošlico", se jim nasmehnemo, jih v celoti sprejmemo ravno takšne kot so, bomo s tem še dodatno okrepili notranjo moč in stabilnost, katerih napredek se bo zrcalil tudi na druga življenjska področja. 

vir:gOOgle

Saj, navsezadnje je to naš planet, smo del narave, tako kot sončni zahod so tudi komarji naši bratje. Naj praksa joge na prostem razvije v nas občutek, da je prav vsak dan DAN ZEMLJE. Že Patanjali je v svojih sutrah pojasnil, da se popolnost prakse joge doseže le takrat, ko nasprotja/ dualnosti ne vplivajo na nas. In to je naš cilj, ne samo na blazini.

"Preden nastopi žalost, jeza, hrepenenje ali strah, 

si v sredini.

Ko se prebudijo ta čustva in veš, kako videti skoznje, si v harmoniji. Sredina je korenina vesolja, ki vodi do vseh stvari.

Ko enkrat najdeš sredino in dosežeš harmonijo, 

bosta nebo in zemlja prišla na svoje pravo mesto in vse stvari bodo v celoti nahranjene."  (Tao de King)

Pripravila Bojana Galun

Vse pravice pridržane.