Učilnica na prostem, brez ogledal, brez ravnih linij, lahko ponudi vrsto novih izzivov v Vaši joga praksi. Sploh pa, izziv ni niti dober ali slab, izziv je preprosto izziv. Zato se ne morem po njem pritoževati ali česa obžalovati, saj le tako zdržim na poti do znanja.
"Neravna tla so melodija za noge." (arhitekt F. Hundertwasser)
Čutilo tipa je najpomembnejše od vseh, bolj kot si to upamo danes priznati. V koži, ki je naše največje čutilo, so čutilna telesca, iz katerih izhajajo senzibilna živčna vlakna, ki prevajajo vzburjenja v možgansko skorjo. Najpomembnejša telesca v koži so torej sprejemniki štirih različnih čutov. za tip, mraz, toploto in bolečino. Za tip so preprosto zgrajena tipalna telesca, v katerih so čutnice, ki so občutljive na dotik, teh je največ ravno na naših dlaneh in na stopalih, s katerimi spoznavamo obliko, velikost, kakovost, površino in težo predmetov. Dotik je primarna človeška izkušnja, v kateri je skrita potreba po bližini. Hoja po ravni površini ni tisto, kar je narava predvidela za nas, posledica tega pa je, da smo več bolani in nesrečni. Ne verjamete? Vprašajte se takoj zdajle: kje ste srečnejši, na velikem asfaltnem parkirišču ali na hribu? Narava nima ravnih linij, to je samo umetna definicija iz matematike. Neravna tla lahko zelo izboljšajo jogijski položaj (asano), ne samo na fizičnem, ampak tudi na subtilnem nivoju. Z Zemljo se povežemo, da iz nje črpamo psihično in telesno moč. Je največji darovalec elektronov, kar jih imamo. Dotok negativnih ionov pomaga nevtralizirati pozitivni naboj kjerkoli v našem bitju. Četudi jogo na splošno prakticiramo bosi, smo zunaj toliko bolj v tesnem stiku z materjo Zemljo. Bose noge so vir zdravja in občutek svobode brez ovir.
"Sreča je biti z naravo, jo gledati in z njo govoriti." (Tolstoj)
SVETLOBA. Surya Namaskar je v naravi nekaj posebnega, ko z rokami sežete k soncu navzgor in ga resnično pozdravite, objamete in se mu poklonite. Nobena umetna luč ne more pričarati edinstvenega ambienta kot ga pričarajo bleščeči žarometi sončnih žarkov.
VETER. Ni je večje blaženosti v izzivalnem položaju, ko zapiha veter in vas pri tem prijetno ohladi in poboža po obrazu.
ZVOK. Ko ste zunaj sploh ne potrebujete glasbe. Si dovolite odpreti svoj sluh za zvoke narave? Ko se odpremo zvokom narave, se pri tem nagonsko sprostimo. Poslušanje bitje svojega srca, dihanja in ob tem obdani s čudovitim orkestrom ptic, čričkov, šumenjem listja, šepetom travnikov, žuborenjem potoka, valovanjem morja... vse to so dodatni izzivi biti v sedanjosti, biti v zavedanju! Naj tega zavedanja ne odnese mimoidoči vlak, naj bo naš odziv nanj kot odmev.
ŽUŽELKE. Ne morete si kaj, da ne bi opazili pravljičen kostum žuželke, ki je začela raziskovat področje vaše blazine. Ali pa mravljica, ki si je slučajno zbrala svojo pot navzgor po vaših nogah, ravno, ko lovite ravnotežje, lahko še kako nadgradi in nagradi rutinsko prakso joge, predvsem prakse pratyahare (umik čutil navznoter). Morda pa vas pikapolonica povabi, da se osredotočite na nekaj majhnega in mirnega....O komarjih pa (zdajle) ne bi...:-)
OSTRENJE SPOSOBNOSTI "ŠESTEGA" ČUTA ALI PROPRIOCEPCIJE
Gibanje v prostoru, kjer ni sten, strehe, ogledal in ravnih tal, nam pomaga ostrit propriocepcijo. Poleg petih običajnih čutil (vid, sluh, vonj, otip, okus), ki nam dajejo pomembne izkušnje o okolju, je propriocepcija skoraj najbolj pomembno čutilo. Gre za sposobnost organizma za zavestno in podzavestno prepoznavanje položajev lastnega telesa v prostoru, predvsem za zaščito sklepov ob nepričakovani, hitri, siloviti mehanski motnji. Zavestni gibi so največkrat prepočasni, da bi preprečili nesrečo, saj so živčne poti zavestnih gibov daljše od refleksnih.
Tega čutila ne moremo videti, slišati ali občutiti, ker ga ne moremo "izklopiti" in tudi se ne spreminja tako intenzivno kot recimo zvok ali svetloba. Je velik zaznavni čut, saj ustvarja ogromno količino podatkov, kot vsi čuti skupaj. Je občutek položaja telesa v prostoru in gibanju, brez njega ne bi mogli stati, ker ne bi imeli ravnotežja. Še popraskali bi se težko, ker ne bi našli tega mesta, kjer nas bi srbelo.
Živci, ki ustvarjajo ta "šesti" čut so v mišicah, sklepih, kitah, vezeh, hrustancu in tudi v koži, ki našim možganom pošiljajo informacije o tem, koliko pritiska recimo se izvaja na njih in kako hitro se te sile spreminjajo. Zavedamo pa se tudi smeri naših oči in pogleda, kako močno se krči neka mišica, koliko velik je razkorak, koliko je upognjeno koleno.
Je tudi čut, ki nam pove, kakšne velikosti je nekaj, kje v prostoru se nahaja, koliko moči potrebujemo, da dvignemo nek predmet ipd. In je tudi tisti čut, ki je odgovoren za užitek, ki ga v našem primeru občutimo z bosimi nogami na zemlji.
Ostrina tega čuta (kot tudi vseh ostalih čutov) z leti žal upada, kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj starejši ljudje pogosteje izgubljajo ravnotežje in padajo. Če ne zaznavamo, kako dolge so recimo naše noge in nimamo nadzora nad gibanjem, ne moremo ohraniti ravnotežja. In tudi veliko težje je preprečiti padec, če se spotaknemo.
Tako vadba na prostem izostri ta pomemben čut, razvijemo naravno prilagoditev v določeni drži in jo celo lažje poglobimo, kot v zaprtem prostoru ali na ravnih tleh.
ŠIRJENJE POZORNOSTI IN POGLOBLJENA MEDITACIJA
Prakso osredotočanja in meditacije smo čez leto navajeni prakticirati v mirnem in nadzorovanem okolju. Če je prostor hladen, ga ogrejemo, če je pretopel, ga hladimo. Če je hrup, zapremo okna ali vrata. Če čutimo nemir ali rabimo več spodbude, si ustvarimo glasbeno podlago. A nič od tega ni mogoče na prostem, če ni blaženega vetriča ali okoliških glasbenikov (po našem okusu, seveda :).
Vsak praktikant pozornosti prav dobro ve, kako lažje se je fokusirat, ko ni motečih dejavnikov, niti radovednih mimoidočih oči. A ravno moteči dejavniki so del prakse pozornosti na prostem. Ko jim lahko izrečemo " dobrodošlico", se jim nasmehnemo, jih v celoti sprejmemo ravno takšne kot so, bomo s tem še dodatno okrepili notranjo moč in stabilnost, katerih napredek se bo zrcalil tudi na druga življenjska področja.
 |
| vir:gOOgle |
Saj, navsezadnje je to naš planet, smo del narave, tako kot sončni zahod so tudi komarji naši bratje. Naj praksa joge na prostem razvije v nas občutek, da je prav vsak dan DAN ZEMLJE. Že Patanjali je v svojih sutrah pojasnil, da se popolnost prakse joge doseže le takrat, ko nasprotja/ dualnosti ne vplivajo na nas. In to je naš cilj, ne samo na blazini.
"Preden nastopi žalost, jeza, hrepenenje ali strah,
si v sredini.
Ko se prebudijo ta čustva in veš, kako videti skoznje, si v harmoniji. Sredina je korenina vesolja, ki vodi do vseh stvari.
Ko enkrat najdeš sredino in dosežeš harmonijo,
bosta nebo in zemlja prišla na svoje pravo mesto in vse stvari bodo v celoti nahranjene." (Tao de King)
Pripravila Bojana Galun
Vse pravice pridržane.
