IMAMO VEČ KOT DOVOLJ

Predpostavimo, da imamo ta trenutek vsega dovolj. Resnično. Imamo dovolj denarja v žepu, dovolj hrane v hladilniku, dovolj čevljev v omari, ljubezen, ki jo prejemamo, je čisto dovolj. A družba in mediji nas vedno bombardirajo s sporočili, da potrebujemo več in moramo biti bolj veseli, seksi, uspešni, fleksibilni, ekološki, napredni, mladostni in še in še... neskončna reka tega, kar bi morali imeti ali kar nimamo.
Kdaj ste se nazadnje zbudili in preživeli vsaj minuto z osredotočanjem na svoje telo, dih in svet, ki vas obdaja? Vedno se osredotočamo na to, kar želimo ali česa nimamo. In to, kar si želimo, ni nujno tisto, kar potrebujemo. Pogosto se ženemo za željami, ki nam na koncu ne prinesejo nikakršnega zadovoljstva, sreče in radosti.

Ali je to, kar si želim, resnična želja, ali je želja nekoga drugega? 

Pogosto se ne zavedamo, da se ženemo za željami samo zato, da bi se dokazali drugim in s tem zadostili našemu egu, ki ima vedno potrebo po ugajanju in s tem dobi potrditev, da smo vredni, da se čutimo zadostni. Prisluhnem sebi in se vprašam, kaj so moje resnične in iskrene želje? Zakaj bi hotel živeti življenje po željah nekoga drugega?

Hvaležnost.  Preveč slišana, uporabljena beseda. Ali jo res čutimo dovolj? Kaj pomeni biti zares hvaležen? Hvaležen za nekaj? 

Pogosto mislimo, da nimamo dovolj pogojev za srečo in zato radi bežimo v prihodnost, da bi jih našli več. A če se vrnemo domov, v ta trenutek, TUKAJ in ZDAJ, s pozornostjo, se zavemo že danih pogojev za srečo, radost, da jih imamo dovolj prav zdaj.  Če se ne zavedamo sonca, ves čas živimo v temi. Pozornost nam pomaga videti, da sonce je. In so ptice, so drevesa. Naš planet je čudovit. S pozornostjo se zavem, da imam telo. Živ sem. Lahko vidim. Imam pljuča in lahko diham. Imam dovolj močne noge, da se lahko premikam, hodim in tečem. Že ko se zjutraj zbudimo, se lahko najprej zavemo darila, ki nam ga ponuja življenje. To je darilo štiriindvajsetih ur. Zavemo se diha, sonca, neba, tega, da smo živi in zdravi. Hvaležnost je najbolj preprosta praksa. Lahko jo prakticiramo kadarkoli in kjerkoli, ne rabimo jogijske blazine, ne rabimo polne denarnice in polnega hladilnika. Vsak dan, vsak trenutek je blagoslov in priložnost za hvaležnost. Občutek hvaležnosti za to, kar že imamo, zavedanje, da imamo več kot dovolj pogojev  za srečo v tem trenutku, je zelo pomembno. 

foto: osebni arhiv

"Ko v rokah držim kos kruha, ga rad opazujem in se mu nasmehnem. Kos kruha je kozmični ambasador, ki nas hrani in podpira. Ko se zazrem globoko vanj, vidim sonce, oblake in mater zemljo. Brez sonca, vode in zemlje, pšenica ne more rasti. Brez oblakov ne bi bilo dežja za rast. Brez matere  zemlje, ki vzdržuje vse življenje, ne bi moglo zrasti prav nič. Zato je kos kruha v mojih rokah resnični čudež življenja." (Thich Nhat Hahn)

Čudeži oziroma darila, za katere smo lahko hvaležni, nas ves čas obdajajo, le prepoznati jih moramo in se jih zavedati. Pozornost na tisto kar imamo in ne na tisto, kar nimamo. Ko se bomo tega zavedali, bomo spoznali, da imamo več kot dovolj. Če bi skušali zapisati vse, za kar smo hvaležni, tale blog ne bi bil dovolj.

FOTO:osebni arhiv